Nedelo izbira: Gostilna Mohoreč, Kubed

Ko gospodar zajame sapo: »Danes je mama še skuhala …« tudi naključni gostje zaprejo jedilne liste, celo stalni pozorno prisluhnejo in lačni začnejo brusiti nože. To je kot geslo, ki v družinski in domači, slovenski in šavrinski gostilni odpira vsa vrata, ne le do neučakanih želodcev, tudi do dobrega željnih src. Ker ta stavek pove o prist­nosti v gostilni več kot še tako umetelno kovan izvesek nad vrati in še tako svetleče stiskan prospekt za njimi. Prisluhnite pri Mohoreču, kaj vam potem povedo.


Pa ga poslušajmo: »Bleki s koprivo, špargljeva juha, fuži z divjimi šparglji, njoki s kokoško ali divjačino, ombolo mladega pujsa s pršutom, rižota z gamberi in šparglji …« Ko pride pozdrav iz morske paštete s (kupljenim) grisinom, sta zraven tudi mamin kruh (a ne ves svež) in junak Zlate oljčne vejice. Oljčno olje Darka Jakomina iz Pobegov diši tako sveže, kot le redko uspe celo vrhunskim gostilnam, ko iz tega delajo prave ekstra deviške zgodbe.

Veliko domače, malo kupljeno

Na terasi ni pomemben dizajn, temveč le senca, ki gostilno z visokimi smrekami zastira pred cestnimi pogledi. Čez Pobege je Mohoreč bližnja Italijanom ljuba gostilna, ki ponuja pristne istrske jedi, zato je zaprta kar tri dni v tednu. Kajti, je lahko odprt vsak dan tisti, ki obdeluje lasten zelen­javni vrt, ki vsako jutro zamesi kruh in zvije testenine in ki ob vsaki jedi natančno razloži – to je domače, to pa kupljeno?!

Marinirane sardone imajo marsikje in tudi pri Mohoreču jih položijo na rukolo in krožnik, toda kjer je pristno, je zraven tisti nezgrešljivi občutek, ki doda ravno prav kapljic limone in natanko toliko zasukov z mlinčkom za poper. Sardoni so nežni, toda pikantni, morski, toda mesnati. Feta pršuta je predebela, da bi gledala rezalni stroj, in preveč diši, da bi se sušila v hladilniku. V mastnem delu je sicer sled, ki mu ni pustila zoreti še dlje, toda meso, ki je rdeče, a ne svetlo in ne temno, ni le slano, temveč tudi sladko in ni le žejno, temveč tudi sočno. Toda, kar zares navduši, je še bolj preprosto!

Ko ata svinjsko ribo tako prekadi, mora kuhar tak dimljeni ombolo le tanko zrezati in v padelci na hitro popeči. Koliko kapljic vode in koliko limone – ali pa je dovolj le malo malvazije ter ščep soli in popra, je stvar občutka, koliko kruha boste potunkali v to omako in s koliko požirki oplaknili to šavrinsko poslastico, pa je stvar nadaljevanja.

»Dvomim, da ste že jedli takšne bobiče,« je drzno rečeno, toda kar gospodar postavi v navadnem krožniku na navadno mizo, brez blišča, pompa in drugih gostinskih trikov, res ni daleč od resnice. Bobiči tako zadišijo, da preglasijo še sosedove ribe, koruza jim sicer daje sladkost, toda tam, kjer žlica stoji, je še toliko drugega in gostega, da traja pogovor o tem, kaj je čičerka in kaj fižol, ki ga je toliko vrst, da je za ješprenj, ker je tako debel, komaj kaj prostora, vse do dna. Spet tisti občutek, ki ne potrebuje recepta, ker se skuha kar sam, a le z mamo.

Morsko in šavrinsko

Bleki, ki so seveda domači, so sicer razkuhani, saj so se v gneči očitno greli, toda vsaj pol jim odpustite, ko okusite omako iz mladih kopriv. Tako gostljata je, tako prijetno ščegetajoča in testenin se tako tesno oklepa, da ni miru, dokler od na pogled neprivlačne jedi ne ostane le prazen oval.

Le vse dobro pa o istrski rižoti, pri kateri se okusi, da s pristnostjo Mohoreč misli resno. V rižoti je le tisto, kar je bilo ta dan sveže, vse drugo, kar bi se tajalo ali hladilo, nima vstopa. Riž je pravilno kuhan, rižota seveda ni maslena, čeprav je mastna, saj je domača in istrska, v njej pa je vse to, kar je jedi dalo prepoznavno morski nadokus: klapavice, srčanke, lignji, hobotnica, sipa.

Čeprav je morski list – z všečno odvito hrbtenico – z žara preveč oljen, a s prav takšno blitvo s krompirjem, kot jo ponujajo le primorske obcestne gostilne, in čeprav je svinjska rulada s šparglji preveč staro-klasično-gostilniška, od suhega mesa in razkuhanih divjih špargljev do močnate omake, toda s slovensko gostilniško dobrimi skutnimi štruklji, je Mohoreč lep nedeljski izlet, ki bi ga bilo škoda prepustiti le Italijanom. Saj so orehovi štruklji tako sladki, da jih domač zeliščni liker digestivno razkuži, tortica s svežimi jagodami in kremnim maskarponejem pa končno spet ena od sladic, ki jo je treba naročiti že pred juho. Le zakaj bi prav vi ostali brez?!

Zakaj obiskati?

Za konec tedna je Mohoreč poln Italijanov. Še pred nekaj leti to ne bi bila nobena informacija, saj so jih bile polne vse gostilne. Ker pa je kriza Italijane udarila tudi tam, kjer jih najbolj boli – avto majhen, apetit pa velik –, so postali izbirčni. Zato zdaj velja: kjer so (še) Italijani, tam je dobro, ni pa drago! Vse iz morja je sveže, vse iz šavrinskih hribov je domače, vse je, torej, pristno in tradicionalno.

Prihodnjič: Čompa, Ljubljana