Tiskane izdaje
Na tržnico gremo, ker bomo sami kuhali. Torej tja po lokalno zelenjavo, prosto rejo in sveža jajca hodijo gospodinje in gospodinjci, a tudi chefinje in chefi. To pa je, ker očitno vsi ne jemo le gotovih in konzerviranih jedi, kar veliko ljudi in tako je obisk tržnice tudi družabni dogodek; kar pomeni, da s polnimi cekarji ne gremo naravnost domov, temveč zavijemo še na pomenek, požirek, prigrizek. Zato vsaka tržnica ob branjevkah potrebuje tudi oštirja. Še boljše, če je Oštirka.
Ime je staro (sicer pa je bila tukaj prej gostilna Jež), vse drugo je novo. Veliko furnirja, ki priča o lastniku prenovljene stare zgradbe, v kateri bodo kmalu odprli še hotel, velika steklena stena, ki se zračno odpira proti tržnici, ter veliko stolov, miz, tort, vin, slik, vrat, napisov … Ni prtov, je pa hitra strežba, ni pogrinjka, je pa domač čebulni kruh, ni domačno, je sodobno. Nova celjska gostilna je na dobri lokaciji, ima prekaljenega chefa in podjetnega lastnika. Ponudba ni zastavljena elitno in visoko. Po mesecu dni je vsak dan malo več dela, kar je boljše, kakor če bi prehitro in preveč zasijali. Je, skratka, kar nekaj obetov, da ne gre le za še eno, ki danes je, jutri pa ne več.
Bistro na tržnici
Za kosilo je bilo po juhi na izbiro svinjska pečenka, chili con carne ali ramstek v gorčični omaki. Ko so ob 15. uri to s table zbrisali, je ostalo priporočilo: domača jetrna pašteta, telečji hrbet, ramstek s svežimi jurčki, jadranski lignji, brancin v pečici. Glede tega, torej, nič novega. Miran Ojsteršek je imel v Dramljah veliko gostilno, v kateri se je tudi veliko dogajalo, a so se zgodili »švicarji«. Zdaj je v Celju previdnejši in je zastavil tržnici primerno. A ker je pravi chef, tukaj ni ne pic ne burgerjev, so pa malice, kosila, sladice, dve dodatni sobi za prte in odpiralni čas tudi za večer in večerjo. Zato so to jedi, ki se lahko začnejo z narezkom, ki ga v suhomesnatost spreminja chef lastnoročno, in imajo ob mesu z lokalnim poreklom za spremljavo zelenjavo, ki je s tržnice ali lastne kmetije, a hkrati poznajo sodobni okus, ki so mu všeč novi krožniki, mehki pireji in sodobne tehnike.
Torej je dimljeni jelenov karpačo podložen s solato, ki pa ni pusta, temveč začinjena, in potresen z naribanim mladim sirom, ki prispeva v okusu, a zakrije sliko. Na krožniku so sestavine, ki sodijo skupaj, vendar v ustih vse naenkrat tega ne zmorejo potrditi. Maline ima jelen rad, toda sladki omaki zmanjka kislosti, črni orehi so nadgradnja, vendar očem zakriti. Toda, naročili smo jelenov karpačo in ga tudi (hitro) dobili, ni bil leden, ne voden in zato smo ga tudi (hitro) pojedli.
Domača pašteta ima (še) več okusa. Nekaj, od jurke v omaki, ga je sicer ostalo v ornamentu na leseni deski, toda čebulna marmelada se je lepo ujela z bučnimi semeni, v katerih so se valjale kroglice všečno izrazite jetrne paštete, svoje pa je dodala tudi hrustljava prekajenost ocvrtega zašinka.
Ajdovi juhi se je sredi ene najboljših gobarskih sezon zadnjih let uspelo upreti skušnjavi, zato je ostala ajdova, čeprav so jo krasili tanki listi svežih, čvrstih, dišečih in zdravih jurčkov. Tej njeni kreposti bi sicer godilo še kaj zelenjave (zelišč ni manjkalo) in vsaj kot dodatek žlica smetane, a vseeno je pokazala dovolj, da je bilo vredno načeti še novi kos kruha.
Ojsteršek zna kuhati in jasno mu je tudi, da je bolj na tržnici kot v centru mesta. Oštirka je tako gostilna, ki ima sicer veliko značilnosti urbanega bistroja, a tudi chefa, ki zjutraj pride in zvečer gre.
Tudi počasno kuhanje
Seveda pri nas tudi na tržnici, do katere je ribičem predaleč, brez morja ne gre. Oštirka to slovensko ljubezen usliši dovolj spretno, ne da bi se pretirano hvalila, ne z divjaki na eni strani in ne s ploščami na drugi. Za predjed je v obliki čolna zato krožnik, v njem pa rižota s hobotnico, ki sicer ni rižotno kremna, a zato riž plava v dovolj globokem morju – hobotnica je mehka in sočna, omaka paradižnikova in morska, okraski pa so parmezan, ocvrto testo in osvežilna kreša.
Rižota – hobotnica v čolnu. Foto: Uroš Mencinger
V tej smeri, ki ne bi zadovoljila morskih volkov, bo pa nasitila pomorske potnike, je tudi nadaljevanje v obliki morskega krožnika. Na njem je za 14 evrov vse, kar v pomorski državi najbolj gre, a ob morju stane vsaj dvakrat toliko. Ojsteršku uspeva, namreč, na sicer velik oval spraviti blitvo z obiljem vode, pečen krompir različnih oblik, česen pretirane količine, pa še: lignje na žaru, škampa z glavo, kleščami, repom in oklepom, klapavice z buzaro in brado, brancinov file s kožo in celo nekaj srčank. Zmaga! A še večja bo, ko bo chef to prebral (in vmes ugasnil radio).
Morski krožnik – vse, kar imamo radi na kopnem. Foto: Uroš Mencinger
Toda čez nekaj tudi vaš vsega vajeni kritik nima pripomb. V ličnem večjezičnem jedilnem listu, ki ne pretirava s količino jedi, je tudi »počasno« poglavje (sous vide, priprava jedi s počasnim kuhanjem). Bilo nam je žal, ker namni uspelo pokusiti vratu krškopoljskega prašiča z zelenjavo s tržnice, zato so nas goveja lička povabila še na enobisk. Ličnica ni bila le mehka, da se je že vilic zbala, oblivala jo je tudi dobra omaka, ki je sous vide sicer ne zmore. Pire z okusom jurčkov ni bil napoti, rezanci gomoljaste zelenjave so bili boljši od pašte in na kakovostni ravni mesa, zadovoljstvu pa se je pridružil tudi zapečen štrukelj iz pregrete smetane.
Goveja lička – počasno kuhanje v hitri gostilni. Foto: Uroš Mencinger
Čeprav čokoladni sufle navdušuje iskreno natakarico bolj, kot je nas, mu gre v zahvalo, da je res narastek, kljub temu da mu zmanjka čokoladna moč. A da jedcu ni dolgčas, sta zraven še angleška krema in pomarančni sladoled. Iz vitrine smo izbrali z očmi, zato je zmagala Mozart tortica. Imajo pa tudi jesensko, s kostanji in jurko.
Zakaj obiskati?
Oštirka, kljub imenu, a z moderno bistrojsko podobo in ponudbo, ni gostilna iz starih branjevskih časov, toda ravno v tem je njena prednost. Ker so časi novi, je bil Jež, ki je ponujal le malice, nekoč, danes pa v Oštirki furnir, sous vide in podjetni chef vabijo zjutraj na celjsko tržnico, dopoldne na oštirjev golaž, opoldne na dnevno kosilo, popoldne na domačo tortico in zvečer na urbano druženje. Da ne greste na tržnico le zaradi nje.
Prihodnjič: Sattlerhof,
Gomilica, Avstrija
