Tiskane izdaje
V stari fužinarski hiši iz 1623. leta je polno starih, hudomušnih prigod in pripovedi, zato tisti cekin, ki ga gospodar Metod, prvi po stoletjih ženske prevlade v stari kovaški hiši, za srečo podari vsakemu gostu, ni le spomin na dobro kosilo in obisk v sosednji muzejski Fovšaritnici, temveč tudi zavarovanje za težke čase. »Če se evru kaj zgodi ...« Ali, čim večkrat prideš, tem bogatejši si!
Kovaška malica
Rušovc, s planinskega bora, ki raste dva tisoč metrov visoko in sladko ter nežno pogreje, je za vmes. Ker domačega jegra iz 57 zelišč do pomladi vselej že zmanjka, poletni smrekovc pa se šele namaka. Seveda pa sta v sadjevcu tudi pelin in materina dušica. Da žgano ni za aperitiv, v takšnih domačih gostilnah ne velja! Saj se poplakne z gorenjskim šnopsom, ki glasno, dan in noč, pozdravlja mimo hiše. »Da pošteno zapeče, pa z lato čez hrbet ...« Če pridete h Kovaču za vikend, vam ne bo dolgčas. Med tednom pa stari gospodar s sosedom osvaja slovenske vršace.
Čeprav so Škoti vohrni, a Gorenjci še bolj, med njimi pa prav Kroparji najbolj, je v gobovi juhi ves gozd, v ajdovih žgancih pa ves nadokus. Najboljši so takrat, ko se v juhi zdrobijo, da v njej ni nič več prostora, le še na njej, za ocvirke. Fržolovc je stara kroparska kovaška malica, ko je bil pozimi le še fižol, zato je natanko to, kar obljublja, pretlačen, speštan fržov. Na žlico, ki nasiti za celo kosilo. Še toliko bolj, če je v njej špila, na njej pa domača kranjska, ki ima pravo razmerje začimb, mesa in česna, da ne obleži, temveč okrepi.
Chef Blaž je bil včasih kuhar pri Kuharju v Vili Bled, nekaj let je plul tudi po svetovnih morjih, a doma je vseeno najlepše. Čeprav imajo domačini raje pice spodaj v vasi, je Pr' kovač sredi vasi, v ljubeče obnovljeni hiši, polni starin, debelih zidov in družinske topline, točno tisto, kar Kropa, poleg dokončanja ceste, potrebuje. To niso muzejske jedi, ki bi jih razpihovali s kovaškim mehom in jedli z lesenimi žlicami. To so jedi pravega kuharja, ki pozna preteklost in se zaveda realnosti, ki pozna svet in spoštuje lokalnost. In to niso le jedi, temveč je tudi duša stare hiše, v kateri niso obnovljene le stene, temveč tudi življenje.
Štruklji so zunaj opraženi, toda znotraj sirovi, začinja jih čemažev pesto, osvežujejo listi solat, tanko zvaljani so zviti v debelo rulado, obliti oljno-medeno, zloženi spretno. Stara jed ima nov oplesk, toda stari okus, tako kot je ajdova omleta v ustih tradicionalna, na krožniku pa chefova. Rahel narastek, lepo dvignjen, je polnjen s sirom, nič hudega, če je tudi ob njem čemaž, pohvalno, da je ob divjem gozdnem česnu tudi blažilni paradižnikov concasse. In, seveda, mamine solatke. Vesel si, ker se omleta na koncu, ko tudi pozabljena melba obnovljena oživi, sladko ponovi.
Cvetovi in brade
Solata Pr' kovač, ki si jo je najbolje naročiti za predjed, je takšno presenečenje, kot če bi vam hamburger pri vašem prodajalcu na vogalu ponudili na porcelanu z damastnim slinčkom okrog kravate. Sredi Krope bi v tako z občutkom prenovljeni hiši po stoletja dolgem potovanju njenih lastnikov, od Ukrajine prek Makedonije in Visa do Kamne Gorice in Krope, sicer pričakoval veliko skledo zelja in fižola, ki bi dišala po mehki čebuli in sočnih jabolkih, a nikoli in nikakor, da se bom naučil šteti do 15 ... Toliko je bilo v njej različnih zelenih solat in solatk, prav vsaka s celim listom, majhnim ali velikim, hrustljavim in svežim, gladkim, kosmatim, širokim, ozkim, sladkim, grenkim, kislim, slanim. Vsak zapik vilic je imel nov okus in nadokus, nove arome, vzorce in oblike. Med njimi so bili cvetovi divjih zelišč in dolge brade tankih redkvic, da so se še nezreli paradižniki in nesezonske kumare dobro počutili.
Tudi drugo je šlo v enaki smeri, z dobrimi in iskrenimi sestavinami, s tradicionalnimi jedmi netradicionalnega chefa. Kar kroparski sosed Uroš Štefelin počne v Vili Podvin za 5, ambientu in ugledu primerno, počne Blaž Staroverski Pr' kovač, v kamri in štiblcu, za 4. Dopoldne je bilo še vse, razen rib (saj morskih ni nikoli, a sladkovodne so le sveže), zvečer pa je bila postrv že tako filirana, da končno in enkrat, kolikor spomin seže nazaj, na robu krožnika niso ostale kosti, ajdova kaša je bila sočno prelita s penjeno omako iz jurčkov, vse skupaj pa so osvežili tanki rezanci (julien je malo debelejši!) zimsko-pomladne zelenjave.
In tudi ramstek z gorgonzolo: po dolgem času ni nič ostalo za vrečko in prijatelja ... Naj se ve, da si te kombinacije v slovenski tradicionalni gostilni ne bi nikoli naročil. Ker bi vse plavalo v raztopljeni gorgonzoli, ki bi se mešala z rdečo tekočino po pečenju nespočitega mesa. V mali gostilni sredi vasi na koncu zaprte doline pa je bila gorgonzola v kockah, ki so se stopile šele v ustih, meso v debelih rezinah, ki jih je bilo treba le pravilno rezati, da so šle po poti sira, z zelenjavo v čolničkih in sodčkih in rombih, ki so obdržali barvo in okus in čvrstost, ter s krompirjem, ki je bil res tak kot nekoč, na leski v žerjavici prodnatega otoka nedaleč stran, kjer iz Dolinke in Bohinjke priteče Sava.
»Vesel bom, če se boste še kdaj spomnili na Kropo,« je zaželel Metod. Kako bi le pozabili dva bakrena novčiča in en železni žebelj?
Zakaj obiskati?
»Škoda, ker se nista napovedala, saj bi lahko pokusila še mojo kroparsko žonto,« je po sladici razlog za ponovni obisk Krope dodal še Kovačev chef. Rezervirajte in se prepričajte!
Prihodnjič: Istrske konobe, Hrvaška
