Nedelo izbira: Gostilna pri Kmetec, Celje      

Gradu so krošnje dreves že zdavnaj splezale čez obzidje, na vrhu katerega v ravnini oči plapola celjska zastava. Spodaj, globoko, toda blizu, Savinja objema staro mestno jedro, okrog katerega se vrstijo spalna naselja in ostanki industrije, vse do alpskih obronkov Pohorja. Kot orlovo gnezdo na visoki skali nad vsemi bedi kamnita hiša s Tlačanom nad vrati, za katerimi je takoj desno opečnato-lesena posebna soba z elegantnimi pogrinjki in domačimi marmeladami ob vsakem krožniku.

Tudi tako idilično lahko doživite celjsko grajsko gostilno Tlačan, ki se ji pravi Pri Kmetec. Če se le ne pripravlja na dež in na vrtu niso pogrnjene mize, če le posebna soba ne čaka drugih gostov, če le ne bi ob treh z jedilnega lista že vse pošlo in če le ne bi bilo prižganega Veseljaka … »Vam tudi smrdi iz ust,« smo poslušali iz etra ves čas od domačega kruha, ki to ni več bil, do šarlote, ki takšna to ni.

Leseno na kamnu

Kmetec, ki je še višji od svojega bližnjega soseda, Celjskega gradu, ima vsekakor zanimivo lokacijo. Na ostrem ovinku in navpični skali je bila res tlaka zložiti toliko kamenja, da je potreben cel predor, po katerem zavito prispeš v leseno gostilno, ki ima od zunaj obzidje bolj strmo od starega domovanja celjskih grofov. Tukaj je gostilna, ki se ne otepa več zavojevalcev, temveč se mora boriti za obiskovalce. Cesta je strma, Stari grad je pozabljen, odprto ognjišče na vrtu sameva. Vseeno pa se pri Kmetecu dogaja. Na obzidju ne manjka napisnih tabel in kažipotov, v notranjosti vabijo na »poroke, obletnice, poslovna srečanja, osebne dogodke ter druga skupinska srečanja«, letni vrt je mogoče tudi najeti in na spletni strani zaposlijo »dinamičnega, motiviranega in inovativnega kuharja«.

Na jedilnem listu je veliko divjačine, ki nekako sodi v tak grajski okoliš, toda srnin karpačo z jagodičevjem »je pošel«, lahko pa dobite dušeno srno z brusnicami. Ješprenja z bučnim oljem in jurčki tudi ni več, lahko pa je ajdova kaša. Čeprav je tudi jagenjček pobegnil s sosedovega pašnika, pa imajo za začetek krožnik Podpečanovih sirov; torej vsaj nekaj sosedovega. »Če bi imeli vse, bi nam lahko pol ostalo,« je bil izgovor, zaradi katerega vam priporočam, da pojdite h Kmetecu, po ogledu gradu, le na nedeljsko kosilo.

Kar nekaj časa je trajalo, da so v furnirni čolnič na leseni deski zložili vse kocke enega (!) (nekaj mesecev staranega) sira, ki so ga spredaj prelili z bučnim pestom, zadaj pa pustili družbi trgovinskih vloženih šampinjonov. Se je pa ob dobri svetlobi, ker vsa okna se dajo tudi odpreti, našla še sled obetajoče čebulne marmelade. Prav ta je bila razlog, da se v gostilni z razgledom, ki (le) obljublja »okusne domače jedi«, nismo prehitro vdali.

Po namazu iz dimljene postrvi z jabolki in koprom, na katerem so bile še zamrznjene rezine lososove postrvi, je bilo res treba doživeti vsaj govejo juho z rezanci mame Grete, da nismo zbežali pred peteršiljevimi nasveti radijske voditeljice. Saj ga ni bilo treba na suho gristi, če pa je plaval na juhi, ki je imela lepo bistro barvo in keramičen odsev posode, v kateri so na gosto plavali rezanci, tako enakomerno ravni, da bi mamo zelo bolela roka, če bi jih res rezala na roke. A bili so čvrsti in pravilno kuhani, v dobri juhi, ki je imela tudi posrečeno dekoracijo, venček iz rezancev, peteršilja in dokaza, da je bila juha res goveja. Več o juhi zato, ker veliko drugega (podobnega) pač ni bilo.

Barvita ponev

Čeprav ni bilo ješprenja, da bi se družil z bučnim pestom, prav tistim, ki je naredil že sir, pa tudi rezerva, ajdova kaša, ni bila slaba družica. V lončeni posodi je bilo zaradi bučnega olja in odmrznjenih jurčkov sočno, slovensko, všečno in dovolj obilno, da je Kmetec pokazal še nekaj domačnosti. Ker sta bila na vrhu tudi dva zelena šparglja, ki sta bila hrustljavo popečena, je vse skupaj dobilo nekaj pridiha kuharske spretnosti, kar se je še bolj potrdilo ob glavni jedi. Da je nedeljsko kosilo lahko dobra izbira, če le ne bi bila jedilnica tako leseno pusta in negostoljubna – zato rezervirajte v posebni sobi –, je povedala črna ponev, ki pa je bila živih barv. Takšne postrežbe je sicer deležno le à la carte naročilo, toda saj bi bilo dovolj, če bi se z njo zamotila oba. Tudi na drugem krožniku (ponvi) je bilo namreč enako … Ker je bil hišni, Kmetčev zrezek, polnjen s skuto in spet bučnicami, suh in neprivlačen, je ostala podvojena priloga, ki pa se je tudi mesojedci ne bi branili. Grahov pire kot podlaga korenju, ki je bilo očitno iz juhe, kar mu je šlo v prid, mladi krompir, ki je bil opečen ravno prav, da je ostal mehek, sočen in mladosten, zelena šparglja, ki sta upravičila sezonski jedilnik, in ajdov štrukelj s skuto, ki pa je bil bolj v okras. Skratka, ne boste lačni, če boste ob tem pojedli še ocvrt svinjski zrezek s sezamom in piščančje prsi, polnjene z zeliščno skuto.

»Za sladico pa bi vam naš kuhar nekaj izbral,« je sledilo povabilo, da ne bi spet kaj pošlo. Izbral je, namreč, tisto, kar je imel oziroma je bilo za kosilo, jagodno šarloto, toda v barvani različici rezine, in kremno peno kisle smetane z jagodnim pirejem in domačim breskovim sladoledom. Da je bila rdeča nit, sta imeli obe sladici enako-podoben podstavek, drobljen ajdov biskvit, ki je bil torej brez glutena.

Zakaj obiskati?

Kmetec - Tlačan je zanimiv zaradi razgleda, kamenja in izleta. Cilj slednjega je, seveda, Stari grad, toda saj je vendar razlog vsakega izleta – kosilo. Če je prostor v posebni sobi, če vse še ni pošlo, če je radio ugasnjen in če je kosilo v ponvi, v kateri je res tudi nekaj sezone.

Prihodnjič: Grad Lambergh, Begunje