Nedelo izbira: Gostilna Pri Kuklju, Velike Lašče

Pri sveži potici in gluhih štrukljih in štirih sončkih in pol.

tor, 05.12.2017, 15:00

Kaj, kje, kdaj

kuhinja tradicionalne slovenske in lokalne jedi na praznični način

kdo družina Damjanić, chefinja Margareta Damjanić

odprto od srede do petka od 12. do 16. ure (in od 19. do 22. ure z rezervacijo), v soboto od 12. do 22. ure, v nedeljo od 11. do 17. ure

zaprto v ponedeljek in torek

naslov Trubarjeva cesta 31, Velike Lašče

telefon 01 788 9098

splet www.prikuklju.si; gostilna.kukelj@siol.net

vinska ponudba gospodarica ni le glavna kuharica, temveč tudi šolana someljejka, ki v stari kleti sicer nima veliko (30) etiket, a so skrbno izbrane, da ujamejo njene dolenjsko-slovenske jedi; hišni vinar je Stojan Ščurek, najbolj priljubljeni so še Steyer, Kerin, Šturm, Verus. Za začetek ob jeziku mlada Steyerjeva ranina, ob košuti dovolj resna modra frankinja plus, 2016, Martinčič.

cene hladne predjedi 7,80 do 12, juhe 3 do 5,50, tople predjedi 4,80 do 8,50, glavne jedi 9,50 do 19,50, sladice 4,50 do 5,50; degustacijski meni 35 evrov (5 hodov)

prostor elegantni pogrinjki v stari hiši, ki je skrbno obnovljena; prostorni in domačni jedilnici

posebnosti kavarna in slaščičarna

 

Vstopiš pred šank, toda diši po ocvirkovki. Sedeš v črno kuhinjo, toda pogrinjki na mizah so elegantni in gorijo le sveče. Odpreš jedilni list, toda ima le dve strani. V tristo let stari hiši sredi Velikih Lašč je tradicio­nalno, domače in pristno, toda hkrati tako drugače, da so pri Kuklju žganci gluhi, štruklji narisani, kruha je več kot v pekarni, potica pa je le sveža. Sem ne vozi avtocesta in tukaj še ni množičnega turizma, toda poznati Primoža Trubarja, Frana Levstika, Josipa Stritarja in Jožeta Javorška je premalo, če nisi pokusil tudi Kuk­ljeve potice.

To je obcestna, podeželska, domača in stara gostilna. Toda okuševalski meni, posvečen sovaščanu z Rašice in 500-let­nici začetka reformacije, se bere tako: prekajene gosje prsi s sirarsko skuto in domačo perutninsko pašteto; fižol s čebulo in repo v juhi; postrv, ulovljena pri Trubarjevem mlinu, z ajdovo kašo, kolerabo, mandlji in peteršiljem; košutino tele po divjačinsko s štrukljem iz prosene kaše; suhe hruške in lešnikova zmrzlina. Komur je to preveč, lahko začne s pršutom medveda, ker je tudi on v Laščah domačin, pri Kuklju pa ima rad Metkino marmelado iz divjih sliv in žele iz mladih borovih vršičkov, in nadaljuje z mariniranim vratom krškopoljskega prašička s karamelizirano kolerabo in tenstanim krompirjem z lokalnih njiv. Ali pa si naroči domače kosilo, s hišnim telerflajšem babice Lojze, z mesnim zavitkom ali ribano kašo, in telečjo pečenko, ker ta, pove gospodarica, »mora biti vedno pri hiši, toda ne na trikotnik«. Je treba še kaj več, da potico naročite že ob rezervaciji? Razumljivo, da je prehitro zmanjka!

V dedkovi pekarni

Ob Martinčičevi rožnati penini, dolenjsko sveži in harmonični, Kukljeva kuhinja pozdravi s hišno piščanč­jo pašteto, ki ji doda nekaj rezin dimljenih račjih prsi. A razorožijo nas brioš, ki je še topel, v klekljanje zavita krušna deska, na kateri so mehek kruh, hrustljave štručke, makove bombice, sezamove bombetke (dedek je bil pek, vnukinja pa rada peče), in krožnik na sredini mize, ki mu čez robove gleda ocvirkova potica. Skorja se drobi, sredica peni in nadev, ki dišeče sladi (tudi) po čebuli, hrusta. Rad bi videl junaka bedaka, ki bi se temu uprl.

Gluhi štruklji – s svinjskim filejem v gorčični omaki. Foto: Uroš Mencinger

Junčji jezik, z bučnim oljem in bučnimi semeni, je razsoljen do nežne mehkobe, zato potrebuje le malo opore. Da mu jo por, ki pove, da se v tej domači kuhinji ne reže le tristo let enako. Jedi Margarete Damjanić so polne oblik, linij, podrobnosti, detajlov, natančnosti, prefinjenosti. Pozna se jim njen študij arhitekture, tako kot se ji(m) poznata mamin kuharski uk in očetov dalmatinski temperament. Skratka, pomembno je, kako tanko in natančno so zrezani porovi rezanci, tako kot je pomembno, kako je zvita potica in so nadevani štruklji.


Kostanjevi juhi
je sicer žal, da ob koščkih kuhanega kostanja v njej ni še štrukeljca iz prosene kaše, toda čisto nič ne manjka bučni juhi, ker jo prijetno ostri in greje hkrati ingver, sladi in kisa pa carjevič, ki je, seveda, zrezan na majhne, enakomerne, popolne kocke.

Pod filejem postrvi je ajdova kaša. Večina jih tukaj naredi piko in zato so naše gostilne polne površno prekopiranih jedi. Pri Kuklju pa ima vsaka poreklo in sledljivost – postrv iz Goričarjevega ribnika v Podbočju je z oljčnim oljem in ščepcem solnega cveta iz Sečoveljskih solin – ter nadgradnjo. Rumena koleraba je zrezana enako, saj že veste, toda večje, da bolj osoči kašo, ki pa ni le sipka, temveč tudi hrusta. Mandlji so v njej zato, ker se ujemajo s peteršiljem in ker Margareta bere stare bukve, zato ve, da so v teh krajih včasih obirali, tolkli in suho pražili veliko orehov in jedrc, česar je tudi postrv vesela.

Zakaj le Kukelj?

Gostilna, ki nima svoje, prepoznavne jedi, hišne posebnosti, ni domača! A kaj je potem Kukelj?! Njegove specialitete so namreč potice in štruklji. Toda, saj to niso njihove, temveč naše, slovenske jedi!

Ajdov štrukelj – s košuto v divjačinski omaki. Foto: Uroš Mencinger

Res je, Kukelj je (skoraj) edini, ki pravilno slavi najbolj(še) slovenske jedi! Zakaj je le pri Kuklju potica vedno sveža? Ker je pečena, ko prvi gostje pridejo na kosilo, in je zmanjka že popoldne … Zakaj je le pri Kuklju orehova potica samo za praznike, drugje pa ali vse leto ali sploh ne … Zakaj le pri Kuklju ne poslušajo gostov, ki hočejo sredi avgusta ocvirkovko, pa čeprav kolin ne bo pred novembrom … Zakaj je le pri Kuklju ob račjih prsih, ki se mehke, a še čvrste, sladke, a pod kožo, kopajo v lastnem soku, kostanjev štrukelj … Zakaj so drugje vse leto sirovi štruklji, le pri Kuklju pa je v skutne vmešan še rumenjak, ker gredo z njim, ob svinjskem fileju z gorčičnimi semeni, lepo k sušenim jabolčnim krhljem (iz sušilnice sadja na bliž­njem Gradežu!) … Zakaj le pri Kuklju ajdov štrukelj s skuto spremlja košutino tele v divjačinski, a ne težki, temveč lahki omaki … Zakaj so le pri Kuklju štruklji lahko tako gluhi (tako vzhajani, napihnjeni, penasti, mehki, toda prožni), da ob sebi ne potrebujejo ničesar drugega kot le malo opraženih drobtin in žlico pečenkine omake … Zakaj tudi drugje vsako jutro ne vstanejo ob šestih, da zamesijo potico iz poltretjega kilograma moke in 22 rumenjakov, če je to res naša, slovenska, največja specialiteta?!

Kostanjev štrukelj – z račjimi prsmi v lastnem soku. Foto: Uroš Mencinger

Z Gradeža so bile nato še suhe hruške. Karamelizirane so plavale in se hladile med topljivo lešnikovo zmrzlino, ki jo je bogatila karamelna omaka. Bilo je tako kot nekoč in doma. Preprosto, toda za polizat. Zato je bilo na drugem krožniku tako kot ni doma in ni preprosto. Tudi to gre Kuklju in njegovi chefinji v čast – zna ohranjati, toda hkrati ustvarjati! Arhitektka je na lešnikov biskvit nabrizgala kostanjevo kremo, jo obložila s peno bele čokolade in podložila z jabolčno čežano, kreaciji pa barvno, teksturno, temperaturno in oblikovno dodala še domač slivov sladoled. Ker smo že na začetku prihranili rezino ocvirkove potice, smo še na koncu zavili kostanjevo. Zakaj le Kukelj?


Zakaj obiskati?

Pri Kuklju je tradicionalno in gostilniško, saj nekateri le pijejo, drugi jedo le gluhe štruklje, tretji si privoščijo vse, goske, račke in koline, četrti pa nočejo domov, ker degustirajo. To je gostilna, ki nima ocvrtega sira za otroke, zato ti starše povabijo vanjo: »Gremo na gluhe štruklje v lešnikovi omaki z medom!« V njej se dobro počutijo vsi, tako tisti, ki so z avtobusom na Levstikovi sledi, kot dobrojedci, ki sledijo sončkom.

Prihodnjič: Restavracija Tabor, Podbrezje

Prijavi sovražni govor