Nedelo izbira: Gostilna Vernik, Bezena

Domači zajec dobre gospodinje pod tremi sončki in pol.

tor, 09.01.2018, 15:00

Kaj, kje, kdaj

kuhinja domača štajerska kuhinja, ki spoštuje lokalnost

kdo Primož Šauperl, chefin­ja Manica Grbič

odprto od torka do sobote od 10. do 22. ure, v nedeljo od 10. do 18. ure

zaprto v ponedeljek

naslov Bezena 3, Ruše

telefon 02 66 88 626

splet www.vernik.si; info@vernik.si

cene hladne predjedi 3 do 7, juhe 2,50 do 3,50, tople predjedi 4 do 7, glavne jedi 9 do 16, sladice 3 do 3,50 evra prostor domačna gostilna s šankom, poletno senco, staro jedilnico in svežimi belimi srajcami

posebnosti znak Gostilna Slovenija

vinska ponudba hišni vinar je Rožman iz Počehove, priljubljeni pa so še podravski Joannes, Meranovo in Marinič ter primorska Šviligoj in Marino

Zraven je kapelica, ob njej mogočni lipi, za hišo sta dvorišče in vrt, pod napuščem je bakreni zvon, skozi vrata pa prvi šank, ki seveda nikoli ne sameva, ker tukaj smo na vasi, pa čeprav se iz Ruš kadi in Mariborčani niso gost­je, temveč domači. Toda sem smo prišli, ker smo lačni, domači zajec pa je v 50-letni gostilni specialiteta že 35 let, ker so prti rdeči, nadprti pa beli, ker natakar priporoča »danes imam« in ker je na desnem bregu Drave Vernik gostilna, na katero se lahko vedno zaneseš.

Čeprav so za sobotno kosilo pljučni file v gorčično-poprovi omaki, kmečka pojedina, svinjski zrezek v jurčkovi omaki ali pečena postrv, se pri levi mizi čudijo, zakaj ob postrvih, ki gledajo čez rob, nimajo ob Dravi tudi giric, pri desni pa nekateri ob pariških lignjih pijejo breskov sok, drugi pa ob tržaških temno pivo lokalnega varilca. Toda (predpraz­nični) večer so razprodali sosedje in stalni gostje, ki bodo namesto papirnatih dobili serviete iz blaga, in zaradi njih Vernik za aperitiv ponudi suho (Protnerjevo) penino ter zajčjo omako doda v omačnici.

Z desnega brega

Vernik je gostilna, ki pojedino, za dva (lačna) in 26 (evrov), naredi iz domačega zajca, divjačine, piščanč­jega fileja z rožmarinom in svinjske pečenke. Zato kuhana klobasa na solatnem listu, ob gorčični majonezi v paradižniku in ohlajenem pečenem stročjem fižolu z debelimi ocvirki, ni kranjska, temveč bezenska, saj je v njej (tudi) divjačina, dimljena je rahlo, po česnu pa se ji ne spahuje. Vajenim finih gostiln se (lončeni) krožnik morda zdi moderen, solatna postavitev na njem pa naivna, toda na desnem bregu Drave ni glavne ceste, in odkar je imela Fala prvo slovensko visokošolsko ustanovo, je minilo že skoraj 500 let. Vernik je preprosta gostilna in to je njena prednost, kajti svojo preprostost uspešno nadgrajuje z občutkom za lokalno problematiko. Resda ji manjka nekaj buteljk, toda zato je modra frankinja iz Počehove, k zajcu pa priporočajo polsladki rumeni muškat; zato sta bučno olje in jabolčni kis iz Ožbalta (Cucurbita), svinjski vrat iz Ruš, na tabli pred hišo pa je recept za polnjena jabolka, ker jih je na Štajerskem toliko, da ne morejo vsa le v štrudelj.

In tako je hišna jetrna pašteta s črno redkvijo, ki ji sicer zmanjka bučnega in kislega okusa, zložena v stolpič, ki je barvno pokrit z jajcem. Prekajena postrv s smetanovim hrenom pa je v ozkem kozarcu in na solati. A na drugem krožniku govedina v solati s čebulo in bučnim oljem ne potrebuje nobene arhitekture, ker je meso tako sočno prepleteno z maščobo, da je lahko žal vsem tistim, ki v domačih gostilnah vedno začenjajo le z juho.

Vseeno pa Vernik tudi z žlico izpolni poslanstvo. Goveja juha iz lokalne govedine nima le globine, temveč tudi domač nedeljski okus, ki pozdravi vse sodobne tegobe, pohorska gobova juha je dokaz bogate jeseni, čeprav se preveč zadovolji le z gobami in premalo z nujnimi dodatki (zelišča, zelenjava), porova kremna juha pa barvno popestri turobno deževno zimsko popoldne.

Mrenka od kolin

Zajca smo imeli v delu že pred štirinajstimi leti, ko je še plaval v omaki in je bil Vernik »primestna gostilna, okrog katere so še njive in hlevi; specialiteta je domači zajec, toda navdušuje biskvitna grmada«. Tokrat je navdušilo to, da se ni veliko (dobrega) spremenilo, le da je bil zajec celo boljši od grmade, postrežba je pridobila brke, šolo in še dodatno prijaznost, domača pašteta je zrasla v modeliran stolpič, letni vrt je nov, zdaj imajo tudi steake, ki so, tako kot teliček, lokalni in uležani v olju, o gostilni pa so posneli celo lokalni spot. Vse drugo, od gostih in vročih juh do gluhih in vzhajanih žličnikov, je ostalo enako. Zato pa imamo radi, kajne, domače gostilne!

Torej, zajec na način dobre gospodinje. Je pečen, kar pomeni, da te čaka, zato ga to prepeče in malo izsuši, toda vseeno je podobno dobrih domačih zajcev v naših gostilnah (pre)malo; bedro, celo, se je dalo lepo glodati in prsi so bile spretno sočno polnjene. Kvašen žličnik je posebnost, četudi je boljši na robovih kot v sredici, omaka je dodatek, ki združuje, marmelada, jagoda in hruška pa so okrasek, ki ga mnogi v takšnih domače lokalno preprostih, zato pa iskrenih gostilnah pričakujejo, drugi naj ga pač spregledajo.

Nadevan domači zajec s kvašenim žličnikom. Foto: Uroš Mencinger

Toda vseeno je bila mrenka, v svinjsko mrežico zavit lokalni nadev za klobase, koline, zmagovalka, ki jo je, s kislim zeljem, smetanovo repo, zabeljenim fižolom, okušalo celotno omizje. Petdesetletni sloves domače gostilne, mimo katere pelje cesta, a lokalna, je potrdila tudi dušena divja svinja v lovski omaki, s skutnim štrukljem in kruhovim cmokom, ki se topi v ustih kot malokje.

Dušena divja svinja v lovski omaki. Foto: Uroš Mencinger

Da telečji in goveji medaljoni niso bili na tej ravni, sploh ni bilo slabo, saj je Vernik s tem le potrdil sloves domače in preproste dobre gostilne. Te, namreč, niso zaradi lignjev in stejkov, čeprav premnogi brez (tudi) v njih ne morejo. Zato pa je bil jabolčni zavitek najbolj sladek!

Mrenka, zelje, repa, fižol in krompir. Foto: Uroš Mencinger

A Vernik zna (tudi) presenetiti. Ko pri vratih sitim in zadovoljnim zaželi »preprosto najboljše«, se lahko pohvali s kar 14 opravljenimi dobrimi deli v minulem letu in smelo napove cilje v novem. Med drugim bodo prenovili kuhinjo in še izboljšali »predelavo lokalnih prehrambenih produktov v kakovostne jedi, ki bodo odmev okolice«. Tako se vošči!


Zakaj obiskati?

Zato, ker domača gostilna spoštuje vsakega gosta! Tistega, ki ne ve, pa čeprav tako piše na veliki tabli na pročelju hiše, pod velikim zvonom Gostilne Slovenija, da je Bezena znana že od 1184 in da so ob kapelici, ki označuje romarsko pot – zdaj kolesarsko – pod mogočnima lipama že davno plesali in proslavljali; na tem mestu je gostilna že skoraj tisočletje, Šauperlova pa od 1967. Kot seveda tudi vse tiste, ki se vračajo ne le zaradi zajca, nadevanega z mletim mesom in nekaj skrivnostmi dobre gospodinje, mame Ivanke, temveč zaradi mesa, ki je od lokalnih pridelovalcev, kuhanih klobas, ki so divjačinske, domačih izdelkov, ki jih je že za pravo trgovino, in kremnih rezin, ki pa so le ob posebnih prilož­nostih.

Prihodnjič: Kruh in vino, Vipolže

Prijavi sovražni govor