Nedelo izbira: Hiša Raduha, Luče  

Po slow foodu na štiriinpolkrat osončeno drevo

Objavljeno
15. september 2015 15.11
Uroš Mencinger, Nedelo
Uroš Mencinger, Nedelo
Med hišo, ki je že od 1875. leta, in skalo Breznico, ki je sinonim štirih generacij najboljše gostilne Zgornjesavinjske doline, je ravno dovolj prostora, da je pod goro Raduho in tik ob Savinji tudi vrt, ki je bil poseben že takrat, ko je z zelenjavo in zelišči dal osnovo za napis pred vrati – slow food. Odkar pa ima v krošnjah dreves še vroč masažni bazen, na kozolcu romantično posteljo in v stari štali arhitekturno atrakcijo, hiša iz Luč ni več le gostilna. Ko prisega na lokalno, pristno, individualno, sodobno in zgolj naravno, je Hiša Raduha pravzaprav kažipot. V kulinarično-arhitekturni turizem prihodnosti!

Savinja je nizka, a dovolj glasna, da preglasi piš dežja v krošnjah velike, košate lipe, v kateri ima široka postelja z dolgimi železnimi nogami pod strmimi stopnicami koničaste drevesne hiške ravno dovolj širok lesen balkon, da se na njem v brbotajočo kopel zlekneta oba, ki ju spodaj v jedilnici že čaka sveža večerna štruca Martininega belega kruha z zelenimi bučnicami. Se še čudite, da na to razvajanje v Luče, kjer je tik pred lesenim mostom, za katerim se začenja Breznikov arhitekturni vrt, cesta še zmeraj preozka, najdejo ljubitelji novega (drugačnega) turizma z vsega sveta?

Seveda pa ima arhitektura na drevesih, kozolcu in v starem hlevu tudi svojo ceno. A ne le tiste na ceniku! S svojo arhitekturno trajnostno zgodbo je Raduha brez vsakega dvoma hiša za pet (sončkov) in ima, ne nazadnje, tudi obe nagradi za inovativnost v turizmu, sejalca in snovalca. V kulinariki pa je boj z birokrati, na katerega je pri nas očit­no obsojen vsak, ki sredi vasi prezgodaj kikirika ali sredi dežele štrli iz povprečja, pustil posledice. Dajte, prosim, kuharici spet mir, da ustvarja, z naravo in vsemi njenimi odtenki, na svoj način in začinjeno!

Obrnjenik za pozdrav

Še zmeraj pa je Hiša Raduha tudi kulinarično doživetje. Na tleh se skozi stekleno lino, ki jo v stoletni kleti osvetljujejo ozki in dolgi sončni žarki, vidijo sod in vinske vitrine, zato so mehurčki ob novem železnem kaminu v mehkih naslanjačih, med listan­jem debelih in bleščečih evropskih arhitekturnih revij, ki vse po vrsti hvalijo inovativnost Raduhinih vrt­nih lesenih hišk, primerno hladni, iskrivi, osvežujoči. Kosil ni več, zato pa se večerni meniji menjavajo po dnevnem navdihu in zahvale gostov, od ribičev do arhitekturnih turistov, od romantikov do kulinaričnih popotnikov, še vedno slavijo Martinine oblike, barve, vonje in okuse. Zato je za pozdrav obrnjenik, le da se kepa tega tradicionalnega ajdovega močnika iz Luč, ki se navdihuje pri žgancih z neposnetim mlekom, končuje v stolpič iz smetane, ocvirkov, drobnjaka in jajc, da živahno in pisano spominja na tradicijo, a tudi opominja na njeno spreminjanje. Točno s tem potem Martina Breznik, ki si štedilnik deli z možem Matjažem, v strežbi pa se sin Filip še uči mamine gostobesednosti, tudi nadaljuje. A se povsem ne konča.

Seveda je na začetku v hiši ob Savinji postrv, seveda je iz nje varia­cija, dimljena toplo in hladno ter rezana tudi kot karpačo, predvsem pa idejno začinjena. Na (pre)velikem krožniku so lepe kombinacije, ki z limono, oljčnim oljem in medom sladkajo kislost, z mangom in pasijonko mehčajo teksture, z avokadom in (postrvjimi) ikrami mešajo barvitost A vseeno je hit krožnika skutna tortica, tako majhna in preprosta, pa tako polna in zrela. Ker so medtem postrv kje drugje pripravili tudi že kako drugače … Vse do še ene tortice, čisto na koncu, tiste s svežino limone in pikantnostjo mete, je tako, da na krožniku, seveda, nič ne ostane. A šele ta mali čokoladni tart, ki ga hladi limonov parfait (zmrzlina), začinja metin pesto in naredi hrust­ljavega karameliziran koromač, je takšen kot lesena hiška na drevesu, vroča kopel pod kozolcem, okusen zajtrk v starem hlevu, kot nekaj, skratka, česar se ne moreš naveličati, zato si ga ne želiš enkrat veliko, temveč velikokrat malo.

Sanje in spanje

Točno, najbrž je ravno to razlog, da je dobro, toda ni (več) navdušujoče – ker je, namreč, tista hiška na drevesu (sanje in spanje izvirne naravne arhitekture) prehitela ta file goveje pljučne (kulinariko najboljšega kosa mesa). Saj čutiš, da je nekaj več, saj je omaka tudi kavna, saj so kreme (pireji) tri, z barvo korenja, okusom peteršilja, svežino hruške, saj so tudi jajčevci in še ostrigarji, saj … A vseeno je le biftek, sicer na prepoznavnem lesenem ovalu in s pikantnostjo (listi) ter lepoto (cvet) kapucinke. Marsikje bi ga bili veseli, četudi bi bil znotraj le sočen in zunaj premalo hrustljav (šele ugriz bi priklical v usta dodatne sokove). Toda v Raduhi hočemo več.

Bučna juha s poširanim jajcem
in črnim sezamom ima vse, kar je avtorici najljubše, torej barve, oblike, vonjave, okuse. A nima še nečesa več. Zakaj ravno ta juha? Od kod grisin? Čigava je buča hokaido? Kdo je jajčkova mama? Ni že preveč bučnih juh? Res pa je, da tako ostane več časa za sprehod po vrtu, na katerem je vsaka hiška drugačna, vsaka še bolj inovativna, vsaka še z večjo in bolj razburljivo zgodbo.

Ker se včasih zgodi, da zaradi obilja drugega (kdo pa še ni skusil, da je pri nas vse drugo bolje kot biti v nečem prvi?!) ne vidiš tistega, kar ti je pred nosom, se mi sline cedijo po maminih štrukljih, ki jih ne more nadomestiti še taka vaja z jurčki, četudi so v raviolih in še v peni. Veliko (gobjega) okusa, a premalo oblike, veliko (istega) vonja, a premalo barv. Najboljši so bili tako domači orehi.

Saj ne bi bil tako siten, če ne bi vedel, da bo obrodilo sadove. In če se Raduhina arhitekturna zgodba ne bi še nadaljevala. Za del, kjer je stara garaža, je namreč že pripravljen načrt za novo kuhinjo in restavracijo, kar bo arhitekturno-kulinaričnemu pionirstvu Breznikovih sredi Luč omogočilo še odličnost drugega, toda izvornega pola.

Zakaj obiskati?

Kdor zmore, naj vsekakor spleza v krošnjo drevesa, na kozolec in v stajo hleva. Drugi pa, če boste le zahtevni, tudi ne boste le siti. Že ogled lesene arhitekture, ki je združila staro z novim, ter povezala družinsko trmo in ambicioznost z vrhunskimi arhitekti, izvirnimi umetniki in lokalnimi mojstri, je vreden izleta v Logarsko dolino, kjer svoja pričakovanja kar prepustite Martininemu navdihu.

Prihodnjič: Gostilna Ribič, Ptuj