Tiskane izdaje
Ne sklada se s pričakovanji in penzionskimi gosti pri sosednji mizi. Tudi ni v slogu druge strani kamnitega mostu, ki pripelje na majhen trg s slaščičarno v izložbi in leseno tablo s ponudbo pred vrati. A kdor zna prebrati, vstopi in doživi presenečenje, pa ne prvo. Na levi strani je namreč »selection menu«, »zaradi njega hodijo k nam«, pove gospodar, ki mu je bilo pred petimi leti dovolj pogleda na propadajočo zgradbo nekdanjega hotela. Zdaj je Planinka razlog, da Ljubno živi, tudi ko ni smučarskih skokov in flosarskega bala!
Ker z ženo nista (bila) gostinca, je pomagalo naključje v Bruslju, kjer imajo radi slovenska vina, in začela se je izmenjava med Planinko ter restavracijo La Truffe Noir Luigija Ciciriella (chef Erik Lindelauf). Zato tako presenetljiv pozdrav iz kuhinje: tunov tatar z mangom, koriandrom in pehtranom v parmezanovem tulcu, špinačna krema z espumo mocarele, cvetačna juha s cvetačno kremo v epruveti. Kar malo bahavo, zelo fensi, a predvsem tunov del je, zaradi kot pajčolan tankega in kot glasba hrustajočega tulca, dodanega manga, četudi s premalo vpliva koriandra, zelo chefovski in s tem prijetno presenetljiv. Do Ljubnega je z avtoceste le 30 kilometrov.
Med mohovtom in tartufi
Zato je lahko carpaccio srnin in nanj lahko gospodar, ki se je pravkar vrnil z obiska v porodnišnici (čestitke!), čez starani parmezan in po gorčični omaki nariba črne tartufe »od Luigija, ki jih na leto proda pol tone«. Gre za pravi izdelek, ker je naučen do potankosti in nima zgolj podobe, temveč tudi skladnost tekstur in okusov. Na drugem krožniku je lokalnemu mohovtu sicer zmanjkalo nekaj zgodbe (fermentirane pikantnosti) in zgornjesavinjski želodec (Kmetija Rihter, Gornji Grad) je dobil le srebrno medaljo, toda Planinka je tako pokazala, da ni le francoska na belgijski način, temveč ima tudi dimljeno postrv, a po svoje, na zeljni solati s pomarančo in hrenovo omako, po njej pa domače žlikrofe, polnjene s prekajenim mesom in prelite z ocvirki, ki bi si jih z veseljem kar same namazal na kruh.
Ko bosta ob skrbnih pogrinjkih, čistosti in urejenosti, porcelanskem servisu, oblazinjenih klopeh in svetlem lesu na starem parketu (kmalu) še nova in topla preproga, na stenah pa domačna toplina, se nihče ne bo več čudil (spet) črnim tartufom, tokrat na raviolih, polnjenih z zeleno. Ker to pač gre skupaj! Ker je bila zelena na tanko zrezana, ne pa le kremasta, ker so se šampinjoni v nadevu ujeli s kostanjem v kapučinasti kostanjevi peni in ker je bila jajčna testenina tanka, a vseeno na zob. Seveda je bilo vse s smetano še bolj všečno, in če bi takšno chefovsko dodelavo dobili tudi žlikrofi, bi bilo še za več (sončkov), toda Planinka nima le podjetne mlade družine Žerovnik, temveč tudi chefa Zdravka Robiča, zaradi katerih odslej obiski na Ljubnem ne bodo več presenečenje, temveč pričakovanje.
Še več ocen restavracij in gostiln najdete na našem portalu Gostilne. Gostilne si lahko tudi naložite na svoj pametni telefon, aplikacijo najdete v App Store ali na Google Play.
Slovo s pecivom za gostijo
Goveji file je s suhimi slivami, telečji hrbet s koruzno skorjo in jurčkovo peno, svinjski file z zdrobovim cmokom iz rikote, jagnječja zarebrnica z rožmarinovo skorjo, brancin z bučnim pirejem in koprovo omako … Planinka ne dela bližnjic in kuhinja si da opravka z vsakim krožnikom. Jedi so domišljene, priloge se ne ponavljajo, oblike so namenjene tudi očem. Še kako to velja za račje prsi, ki na pogled delujejo kot iz starih (dobrih) časov, ko sodobna kuhinja še ni imela nouvelle (novega) pridevnika, vendar v okusu niso bila prav nič težka in zgubana. Belgijski radič je bil sezonski in glazirano popečen, ratatouille iz miniaturno in enakomerno zrezane gomoljaste zelenjave, omaka je bila le šalotkina, ne mesno reducirana, polenta pa kot tortica, tako da je imel le parmezanov zvitek na vrhu kak gram preveč. Malo nostalgično in malo moderno, skratka.
Iz à la carte dela prav nič hotelsko dolgočasnega jedilnega lista smo izbrali hrustljavo postrv, z upanjem, da bo imela Planinka spomladi še kaj več sladkovodne ponudbe. File postrvi je bil ocvrt s tanko rezino kruha, a le na vrhu, tako da je riba ostala sočna, skorja pa atraktivna. Melisni omaki je dobro del sok pomaranče, bučni pire je bil sicer le za okras in tudi krompir je bil ocvrt, toda čeprav že vsega vajene, nas je Planinka spet prijetno presenetila, tudi z motovilcem, saj je bil z mandlji.
Ker je Planinka prav tako slaščičarna, smo komaj čakali sladice, a bili vseeno veseli v chefovem meniju še sirovega hoda. Tete de moine je švicarski pikanten sir, ki se struga s tistim vrtljivim rezilom, ki ga imamo vsi pozabljenega nekje v shrambi. Ni čudno, saj nam ne manjka, kajne, le sir, temveč tudi akacijev med, ki je v Planinki odišavljen s kubanskim tobakom (Cohiba).
Čeprav je slaščičarna, pa Planinka nima sladic le od tam. Že tretje (prijetno) presenečenje, torej, ki pa mu je sledilo še četrto, ko so na koncu pozdravili kot na najboljši domači gostiji, a na tistem že znanem chefovem podstavku, da je drobno pecivo naredilo le en problem – kako si ga pravično razdeliti.
Italijanski vetrc, ki ni tako navaden kot španski, saj je iz sladkornega sirupa, je bil v popku polnjen s sadjem in obdan z zapečenim beljakovim cvetom. S prelivom pasijonke in sladolednim okusom kokosa ter manga je bilo lepo in dobro! Tudi listnata roža, polnjena s pečenim jabolkom, z vaniljevim sladoledom in karamelno omako, je bila iz šopka, ki bo ostal v spominu.
Planinka je dokazala, da se je naučila (za štiri)! Ko bo dodala še svoj lokalni chefovsko izbrani meni, bo sredi Ljubnega, med Savinjo in skakalnicami, tudi za več!
Zakaj obiskati?
Doslej smo šli tja na Savinjo, smučarske skoke in flosarski bal ter naprej v Logarsko dolino. Poslej pa še na Planinkin »selection menu«, ker za to ni treba v Bruselj, pa čeprav ni za dve mišelinki. Je pa, da popestri muharjenje, proslavi podpis pogodbe, ustvari družbo ali konkurenco Raduhi, odkrije dobrojedstvo domačinom in smučarskim skakalkam ter povabi na presenečenje še vas.
Prihodnjič:
Restavracija Amon, Olimje
