Tiskane izdaje
Na koncu tiste ceste bi sicer pričakovali čredo konj za ogrado in druščino pohodnikov za mizo na kmečkem turizmu. A to je bilo včasih in zdaj so drugačni časi. Zato je Italijan našel med griče nad Moravčami, kjer se domačini počutijo kot v mestu, Ljubljančani pa kot na izletu. Že pri vratih te pozdravi črnokodrast nasmeh, na mizi pa hrustljava bruschetta. V nedeljo je bilo polno kot v Cortini med slovenskimi šolskimi počitnicami.
Kjer zveni in diši
Limoncello (limonov liker) je hladen, prosecco ni čisto suh, prti so karirasti, oljčno olje je iz Pulja (ne Apulije) in krožniki so vsi enaki. Kar je bilo včasih kmečki turizem, ne more biti zdaj fini Italijan in to je dobra stran Krtine d’. Opečenci, s tunovo kremo in paradižnikom s česnom, vse pa potreseno s peteršiljem in polito z oljčnim oljem, kar je vedno (dober) znak preproste italijanske domačnosti, so iz trgovinskega kruha iz doline, toda rezani so debelo in zapečeni še ravno dovolj, da toplo hrustajo, s čimer si kuhinja vljudno in ne preočitno kupuje čas. Jedi hodijo skozi šank in Italijan gre sredi obeda lepo po slovensko od mize do mize: »Je bilo dobro? Malo dlje ste čakali, ker je res gneča …« Čeprav gostilna novincu deluje kot nekaj, kar odprejo le za praznike in sončne dneve, gre vse v zakup, dokler je bagna cauda še topla in je vitello tonatto tako tanko odrezan, da je raztegnjen po celem (kovinskem) pladnju. Italijanska kuhinja je ravno zato tako priljubljena, ker ne komplicira. Vsa imena zvenijo tako kanconsko in vse jedi dišijo tako znano. Krtina d’ ni v tem nobena izjema oziroma vse to še potencira. Vitello je zanjo govedina in pri masleno-oljni topli piemontski omaki s slanim sardelnim okusom je zelenjava le za mesojedce. Namreč, hladen kuhan krompir, razkuhan brokoli in zimska paprika so slab izgovor, da omake ni treba mazati le na kruh. A zato je govedina še sočna, da se zvija, ne trga, in tunova omaka prijetna, predvsem pa ne ista, kot je bila na opečenem pozdravnem kruhu. Začetek za obet, pa ne le zaradi gričev nad Italijani v nakupovalnih centrih.
A kaj, ko potem Krtina d’ ne nadaljuje enako – zaradi gneče ali še česa? Kajti, le kaj naj bo večji Italijanov ponos, če ne rižota?! Le Italijani jo znajo kuhati z rokami! Ker je druge strah, da bi jih speklo, in ker je riž treba dobro ogreti v ponvi, preden se postopek, ki ves čas zahteva kuharjevo pozornost in prisotnost, če naj nastane res pravi risotto, ne le kuhani riž, sploh lahko nadaljuje z zalivanjem.
Risotto radicchio e gorgonzola, torej z radičem in gorgonzolo, pa je v Krtini d’Ampezzo izpadel kot mlečni riž, ki so ga sicer solili, a ne mešali. To preprosto ni bila rižota! Na majhnem plitvem krožniku velik kup, z rezanci glavnatega radiča, ki bi bil tudi v solati dolgočasen, in gorgonzolno omako, ki je vse skupaj utopila. Pa prav rižote se pri pravem Italijanu, kajne, tako veselimo.
Čokoladno srce
Pri testeninah imajo običajen seznam, zaradi katerega tudi neprimorski predeli Slovenije znajo italijansko. Vsak, namreč, razume aglio olio, carbonara, panna e prosciutto, arrabiatta, bolognese, amatriciana in frutti di mare … Toda Krtina d’ ima tudi trofie, ki so ligurski svedrci, v daljnem sorodstvu z istrskimi pljukanci. Vašemu degustatorju sicer ni uspelo ugotoviti, ali so bili Krtinini narejeni – kot bi se spodobilo – na Moravškem, a naj obvelja: če bi bili bolj vroči in če bi bili na drugačnem krožniku, bi bili povsem v redu. Skratka, primi, po katerem še ne gremo domov.
Dovolj klasičen je bil pesto alla genovese, iz bazilike in pinjol, s česnom, parmezanom (tudi pekorinom?) in oljčnim oljem, s pravilno kuhanimi testeninami, le brez tistega omamnega vonja italijanskega podeželja, kjer je pašta vedno kot za domačo mizo. V Krtini d’ se sicer trudijo, da bi bili nad slovenskimi Italijani, toda počakati je treba vse do tiramisuja, da se to (v gneči) tudi uresniči.
Ker pa je pred dolci še secondi, je bil goveji zrezek z belim vinom in rukolo odrezan tanko in od pravega kosa, toda izvedba le mokasta in površna, rukola nebodijetreba potresena, krompir pa gostinska bližnjica pečenega. Zakaj so v Italiji najprej testenine, po njih pa le meso? Zato, ker je meso v naravni vinski omaki, ki jo naredi le roka, ne moka. In zakaj so Italijani suhi? Ker ob pravih scaloppinah ne potrebuješ čisto nič drugega. Razen kozarca vina.
Piščancu z gorgonzolo zato ni uspelo skočiti iz povprečja. Prsi so ohranile sočnost, omaka pa gostljavost, toda zraven smo si naročili – preveč. Zelenjava na žaru je bila namreč le nadaljevanje uvoda, preveč olja in vročine, pa premalo pestrosti in občutka. To znajo tudi naši … Glede kuskusa pa bi se že ponavljali. Glejte prej pri rižoti. Le še na zelenjavo so pozabili.
A vse je dobro, kajne, kar se tako konča. Če se cuore di cioccolato (čokoladno srce) lepo, sladko in temno razlije, tiramisu (dvigni me) pa bi tudi vi še. Krtinin italijanski souffle je uspel kot redkokje, dvigni me pa je bil v premajhnem kozarcu. To je mišljeno kot plus. Oziroma če bi bilo vse v moravških hribih tako italijansko, bi imeli naši Italijani v dolini resen problem.
Zakaj obiskati?
Krtina d’Ampezzo je za izlet, ker veš, kje zaviti z avtoceste, potem pa tako ni več daleč. Za vse tiste, ki znajo na pamet dvajset italijanskih besed, zato bi radi še kaj drugega od halo pice. Specialitete florentinec, biftek na žaru in brasato (telečja pečenka z barolom in svinjska s čebulo) po naročilu. A da se razumemo: sivega pinota nimajo, imajo pa pinot grigio.
Prihodnjič: Rodizio do Brasil,
