Nedelo izbira: Le Petit Restaurant, Ljubljana

Že zavetje vrbe je dobro obiskano, za vrati pa ima majhna francoska kavarna veliko (in) polnih stolov. Gostom je všeč, da je tesno, kot bi bili vsi za eno mizo, da so vonjave lačne, kot bi bili sami v ponvi, in da popisane table z imeni jedi obetajo na krožniku več kot v marsikateri drugi (ljubljanski) gostilni. Zgoraj pa ima jedilni list le dve strani in vsako poglavje le po tri jedi, restavracija ima le šest miz za dva in le dve za štiri, večino vin pa vam natočijo, četudi bi le kozarec. Res gre za Le Petit restavracijo, pa čeprav je vsega, še najbolj na krožnikih, toliko.

Jagnječja zarebrnica je nastopala z dvakrat po tremi rebri in zeliščno skorjico, njen zbor pa so sestavljali bela polenta z zbrincem, bučni pire, gratinirana krompirjeva rezina, maslena zelenjava in šalotka v portu, toda vseeno je dirigent na odru našel prostor še za pečen telečji priželjc, ki si ga je sicer sposodil s prav tako pestro in obilno zapolnjenega koncerta počasi kuhane telečje krače, ki jo v Mali restav­raciji velikodušno spremljajo še opečen telečji rep, kruhov kipnik, bučni pire, maslena zelenjava in portska omaka. Ne, nismo začeli tako direktno in z glavnim nastopom le zato, ker ni bilo za uverturo nasproti Križankam nobenega pozdrava, razen dobrega oljčnega olja in toplo pogretih polnozrnatih štručk. Res je velikost bistvo »majhnosti« na Trgu francoske revolucije, kjer je spodaj kavarna za mestno gnečo, zgoraj pa restavracija za prve zmenke.

Raje manj kot več

Tudi ne bi omenjali gneče, če ne bi potrjevala pravila, da je manj več. Res je to poslovni model Le Petit Cafe, ki se trudi, da na majhnem prostoru daje veliko. Že navsezgodaj predrami s sveže pečenimi rogljički, nadaljuje s »croque« opečenci za Madame & Monsieur, nato brunch raztegne vse do popoldneva, pestri ponudbi bistroja, ki ni priljubljen le med spremljevalci učencev iz glasbene in obiskovalci iz Križank, pa čez dan dodaja »nove« italijanske testenine in rižote ter, seveda, le petit burgerje, ob tem da iz francoske klasike ničesar ne izpusti, od gratiniranih polžev s česnom in quichev na štiri načine do čisto vseh ostrivcev, krativcev in strešic pri crème brûlée.

Toda v restavraciji ploščo obrne … Tudi nas so vanjo privabili napisi nad vrati okrepčevalnice, ki so obljubljali toliko. Pa je bilo zato – več je manj? Priznam, da smo se že po terini gosjih jeter s hruško v želeju, ki je postregla še z opečenimi gosjimi jetri, domačim hruškovim sladoledom, hruškovim drobljencem in krožnikom, posutim s prahom rdeče pese, pozanimali, kako velika je v Mali restavraciji kuharska brigada. Kajti terini ni bilo kaj očitati, razen tega, da jo je bilo treba namazati na preveč kosov kruha. Jetra so bila dovolj dobro očiščena in spretno opečena, pa tudi dobavitelj je bil očitno pravi. In sladoled ni bil le mrzel, temveč je hruška res odigrala povezovalno vlogo. »Dva,« se je zato slišalo tako presenetljivo, da je natakar, ki se je ves večer spretno obloženo vzpenjal po zavitih in strmih stopnicah, moral še dodati: »A saj spodaj bolj pijejo, kot jejo.« Vseeno, Mali kavarni&restavraciji je treba priznati, da ima dobro uigran kuharski »vod«, njenemu chefu Mir­zi Bektaševiću pa, da se je pri Igorju Jagodicu veliko naučil. Ni preprosto na vsak krožnik postaviti toliko!

Zato je odvisno le od vas, kako boste razumeli to oceno. Če berete vsako jed posebej, potem v Le Petit ne dobite le veliko, saj ribji carpac­cio z mladim sirom z rdečo peso in zelišči, ribjimi ikrami in solat­nim šopkom ni zgolj kompleksen, temveč tudi celovit. Bela riba in losos sta v ruladi imela pravo temperaturo in strukturo, da je pravzaprav terina, zrezana na karpačo, ohranila dovolj ribjega okusa, ko se je topila med hrustanjem le najbolj nežnih listov kodraste endivije, ki so ji pomagale še lososove ikre. Velik žličnik z rdečo peso obarvanega sira je bil tako bonus za tistega, ki v Petit pravilno naroči – raje manj kot več in boš zadovoljen.

Kranjska v raviolih

Stene s po francosko popisanimi tapetami krasijo postarani okvirji, velika ogledala in nostalgične fotografije, ki segajo od polj provansalske sivke do plaž Azurne obale. V tem cuveeju ležerne domačnosti in sodobne recikliranosti so pogrinjki elegantni, stoli udobni, svetloba pridušeno intimna in strop lesen, zato ne moti, če je sosedov komolec preblizu. Je, torej, bolj za prvi zmenek kot za poslovno kosilo, čeprav imajo tudi za slednje okrogle stopnice svoj draž; od spodaj se vse sliši, od zgoraj pa nič. Ni ravno z Elizejskih poljan, je bolj z Montmartra. Ki, saj vemo, ni (več) le boemski, temveč tudi turistični, zato je tudi Le Petit hkrati kot mama, ki jo je strah, da se otroci ne bodo dovolj najedli, in kot poslovnež, ki se ves čas bori, da gostje ne bi šli h konkurenci.

Domači ravioli so polnjeni s kranjsko klobaso, kar jim ob spretno zviti in prijetno »zobati« testenini daje zaželeno prepoznavnost, toda so na kremi rdeče pese, ki je sicer primerno jesensko-zimska, a z njo že pretiravajo …, zraven je odojkova ličnica, ki je bila potrpežljivo zmehčana, a ravno zato bi bila še boljša v samostojni glavni vlogi, na že melirano pisanem krožniku pa so še črne borovnice v portu in zeliščno zelena parmezanova pena.

Sipini (črni) rezanci so prepredeni z brancinom, zviti visoko, obliti obilno, z bučo in bučnimi semeni, na vrhu pa sta še velik žličnik »namaza« bele ribe in velik reženj opečenih gosjih jeter. V eni jedi dobiš hladno in toplo predjed ter ribjo in glavno jed … Če prideš le na eno jed, si vesel, ker poješ vse to (in) za »le« dvanajst evrov, če bi rad v Mali restavraciji več, pa se po drugem krožniku tretjega že bojiš. Pa čeprav je na njem file kovača ovit v hrustljavo slanino, zraven je lahek zeliščni pire in je zelenjava, brokoli, brstičnik, korenje, koruza, le sotirana. Toda vsega je krat dva in vmes je »le« pena bele ribje omake.

Torej so sladice tudi le tri, čeprav je spodaj še polna slaščičarska vitrina. Domači tart je iz buče in limone, zraven pa sta vaniljev sladoled z bučnimi semeni in bučnim oljem ter bučna marmelada. Čokoladni brownie je s kostanjem, zraven so kostanjev mousse, karamelizirani kostanji in kostanjev sladoled. Za nekatere je več, za druge pa manj, toda vsi boste priznali, da ste se – najedli.

Zakaj obiskati?

Na Trgu francoske revolucije sicer ne doživiš kulinarične revolucije, a v tem je ravno čar Male restavracije, ki nad ne tako majhno in kar polno kavarno ponuja veliko vsega, tako na stenah kot krožnikih. Za vse, ki imajo radi veliko jedi, a v malo hodih.

Prihodnjič: Don Alfonso 1890, Sant’Agata, Italija