Nedelo izbira: Locanda al Convento, Višarje, Italija      

Ime je čez celo fasado, a tega nihče ne bere. Pri vratih zavetišča romarjev, smučarjev in pohodnikov 1766 metrov visoko je le majhen listek, a Jureta tako vsi poznajo. Smuči ali pohodniške palice na ograjo, pa hitro za zvokom harmonike in vonjem dimljene skute. Višarska kraljica se sveti v soncu, terasa pa v dob­rem razpoloženju. Na mizah so plastični prti, na klopeh rokavice in čelade. Tukaj se vsi poznajo, saj imajo vsi enake želje. Včeraj so raviole, polnjene s sirom montasio, danes bodo ječmenovo rižoto s treviškim radičem in klobaso, jutri pa friko s polento. Gostilna pri samostanu na Višarjah je najboljša slovensko govoreča smučarska koča na svetu! Zato pazite, da ne zamudite zadnje gondole v dolino.

Jedilni list je v treh jezikih in že leta je enak. Skutni žličniki so z rukolo in vsak dan so enako oblikovani. Vino je iz pipe in komur ni do tega, gre vedno lahko do vinske vitrine, v kateri je ponudba boljša kot v dolini. Pri Juretu vedno veš, kaj te čaka, naj bo zunaj smuka ali romanje. Na sončni terasi je gneča, v polni izbi pa hitra postrežba obotavljive kar pohodi. »Je še kaj prostora?« Ne sprašuj, prisedi, se bomo že stisnili.

Aroma dobre volje

A treba je iti po vrsti! Zato začetniki startajo kot predvozači, brez tveganja, zanesljivo, samo da pridejo dol … Suhi narezek, testenine s paradižnikovo omako, lazanja z ragujem, golaževa juha. Toda kdor ostane pri tem, ne bo nikoli izvedel, zakaj je Tina Maze pred Zlato lisico trenirala na Višarjah. To je klasika, kot povsod na smučiščih. Zaradi tega še ni treba iz Kranjske Gore čez mejo. Na drugi strani »startne liste« so še dunajski s krompirčkom, svinjski kotlet z zeljem in hrenom ter celo mešano meso na žaru. Zakaj je potemtakem Jure, ki ni v vrsti prva, temveč druga gostilna na Višarjah, nekaj posebnega? To vedo le tisti, ki so se prebili do prve jakostne skupine, v kateri so ravioli, njoki, polenta in frika! Tudi v Italiji je treba zelo dolgo iskati, da je Gostilni pri samostanu pri paštah kdo kos!

Seveda, po smuki so vsi lačni. Toda, zakaj potem vsi vedo, kaj bodo naročili? Seveda, lahko je pokazati s prstom: »Jaz bom tudi to!« Toda, zakaj se ne naveličajo vedno istega? Ne gre le za nalezljiv vonj, ki je povsod tam, kjer secondi nastajajo s srcem, ne pa z zajemalko. Gre predvsem in preprosto – za dobro voljo. Ta je še bolj nalezljiva od draženja rikotinega dima v nosnicah in topljivega občutka njokov na jeziku. To je tista preprosta hrana, ki se je ne da posnemati, da pa se jo vsak dan jesti. V raviolih je v nadevu pravilna mešanica krompirja, rikote in staranega ribanega montasia, tako kot v posipu parmezana iz Emilije in dimljene skute iz Karnije, v polenti je pravilna kombinacija grobega mlet­ja in mehkega kuhanja, v trisu pa je prava izbira hišnih specialitet – lazanje z jurčki, ravio­lov z lokalnim sirom in velikih skutnih žličnikov z rukolo –, ki so za stalne goste smučarskih Višarij pomembnejše celo od sonca na vrhu štirikilometrskega smuka.

Da to ni gostilna na snegu, v kateri bi se vsak dan krepčali drugi smučarji, je jasno že po krožnikih, s katerimi med polnimi mizami na italijanskih Višarjah žonglirajo slovensko govoreče Juretove natakarice. Prekaljeni borci smučarske proge, ki je tudi občasna postaja najboljših alpskih smučark na svetu, vedo, da je pri samostanu najboljša – frika! Zdaj pa kar priznajte, kaj si mislite o jedi, ki ima na istem krožniku, brez omake, svežine, zelenja in zelišč, le krompir, sir in polento? In po njej je treba še prismučati na cilj! Najboljši dokaz, torej, da dobre sestavine, pripravljene na pravi način, ne morejo biti suhe, težke, dolgočasne.

Morje na snegu

Ko pa gospodar – Jure Preschern je oskrbnik v zavetišču na Višarjah že 20 let – spozna, da ste dovolj trenirali, se pri samostanu šele prav začne. »Predlagam, da se nam prepustite!« Ker takrat boste spoznali še bratranca, Juretovega chefa, ki je strokovnjak za – morje! Kako velika mora biti skušnjava, kajne? Ko si se (na)učil pri enem največjih mojstrov morske kuhinje severne Italije, ko si še zadnje skrivnosti morskega življa šest let spoznaval kot ribji trgovec, ko si kuhal v najboljši restavraciji treh dežel, potem pa te vsi hvalijo zaradi njokov, na katerih je tako in tako najpomembnejša dimljena skuta … A Igor Oitzinger ne zna le kuhati, temveč ima tudi potrpljenje! Zadošča mu občasen pogled v vsak dan, pozimi in poleti, polno jedilnico, v kateri se vsi le smejijo, govorijo in mlaskajo, tu in tam pa se najde še kak dobrojedski gost, ki pravočasno rezervira, nato pa Juretu le prikima. In so na nogah smučarski čevlji, na krožnikih pa dimljene gosje prsi prave temperature in prav hitro opečen treviški radič. Seveda, ker je to še vedno smučarsko in pohodniško zavetišče, ne manjka vejica peteršiljevih vitaminov.

V toču, ki je bil včasih težka jed, da danes ne bi šlo več s smučmi navz­dol, je polenta kremna, a tudi groba kot žganci, z izrazito koruzno aromo in nadokusom, ki ga soustvarja top­ljeni montasio. »Zabela« so lanske lisičke, a še vedno dovolj čvrste, da ni v jedi nič odveč. Samo tri sestavine, je formula, ki jo Oitzinger, že 13 let na Višarjah, obvlada.

Na rezancih zato, seveda, ni parmezana, saj so jurčki, ob njih pa še kozice in škampi. Povsod drugje bi bila to nepotrebna pregreha, tukaj pa zaradi nje romarska pot ne vodi le do Višarske kraljice. V slabem vremenu, ko se ne vidi do morja, je na Svetih Višarjah ob friki pač divjačinski golaž. Po njem pa – obvezno – tiramisu. Ker je še vedno prvinski!

Zakaj obiskati?

Če bi bila romarska gostilna, bi bila polna le nekaj dni v letu. Če bi bila smučarska koča, bi v njej iskali prost stol le za kosilo. Če bi bila pohodniško zavetišče, bi v njej jedli iz nahrbt­nikov. Jure je vse to, toda predvsem domača gostilna, v kateri gospodar kar za šankom raztegne harmoniko, njegov bratranec pa v kuhinji priteg­ne s friko, zato je pri samostanu polno vse leto. Dobra volja je nalezljiva, tako kot pašte, golaži in sonce na terasi.

Prihodnjič: Koroška hiša Pri lipi, Muta