Tiskane izdaje
Povabila sta nekaj umetnikov, pa so se ti tako zaljubili, da jih zdaj prihaja vedno več in je iz domačije nastala hiša umetnosti, iz prve večerje s prijatelji pa ne – poslednja večerja na steni. Zato se pri Nejki in Urošu tudi vi pustite predvsem – presenetiti. Dobrodošli v hiši umetnosti na Plešivem!
Vsaj pri načrtovanju kuhinje pa je Uroš Klinec prehitel dogodke. Ko je pekel bifteke v starem kaminu domačije Klinec v Medani, kjer gospodari in vinari brat Aleks, so se radovedneži množično gnetli okrog ognja, da vidijo, kako se peče na stari trti. »Bilo jih je toliko, da nismo mogli nalagati na krožnike. Zato sem si rekel, bom pa na svojem naredil prav to – naj gledajo, če jim je tako všeč!« In zdaj je ravno v tem čar domačije Nejke in Uroša Klinca – vsi hočejo biti tam zraven! Ko gredo od Bužinela ali ko se peljejo k Ščurku, ko gledajo od Simčiča ali ko sopihajo proti Medani, pogledajo, kdo vse od znanih je na terasi pri Nejki in Urošu.
Štedilnik za šankom
Piše sveža kozja skuta z drobnjakom, toda bolj pomembno je, da je z ekološke kmetije iz Tomaja in da je na njej tudi bučno olje, ki se prav nič ne krega s praženimi lešniki iz Brd. Kuhinja Nejke & Uroša je preprosta, toda trmasta. Glavne so sestavine, in ko jih ni, je le požirek vina na terasi. Kar jih je, pa so le te, ki si to zaslužijo, ker so z lastne domačije, iz bratove kleti, od sosedov ali iz ekološke pridelave. Ker takšne ne potrebujejo lahkih pen in težkih krožnikov. Kako le, če pa so štedilnik za šankom, kuhar za mizo in gostje ob sodu.
A tudi pena je, toda v tatarskem bifteku in jajčna, ker je mehanik postal chef ravno zato, ker se v deskarskih časih ni mogel sprijazniti s pogrevanjem, ko so sotrpini na snežnih in morskih mladostnih potepanjih odmrzovali od doma prineseno. »Pa sem jih nagnal po nakupih in se sam lotil kuhanja,« se Uroš Klinec spominja začetkov, ki pa so vseeno bili že v genih. Sin je pač gledal, koliko moke je mama kuharica dala v njoke, da se niso lepili na nebo, temveč so se topili v ustih. »To ostane!«
Tako kot ostane, kaj ni pomembno; da, namreč, krožnik domačih mesnin ne gleda čez mizo in se po njem ne konča, temveč šele začne. Oziroma, konča se jutri, ko si chef opaše mesarski predpasnik in vas popelje med tace, ki imajo več kot dvajset kilogramov, in med šalame, ki imajo več kot toliko metrov. Na enih je debela plesen, na drugih tanko črevo, eni so s kožo, drugi brez, od debelih do tankih, suhih in mehkih, na krožniku ali v leseni šatulji za domov. Tako da zadošča feta pršuta, naj se vidi, da je pravi šele, ko je vsaj štiri leta zorjen, in kolobar salame, naj se ve, da bodo druge oblike rezin in druge dišave začimb nocoj prišle na vrsto še v drugih jedeh.
Po kremni juhi iz gomolja zelene, ki ima okus po žajblju ananasove sorte in raste pred hišo, je zato kožarca, ki se ji po briško reče krudihin, ob gosjem jajcu z ekološke kmetije Klinec v Medani, ki kremno rahlja pire divjega hmelja. Klobasa močnih arom in polnih okusov ni mastno debela, temveč maščobno sladka, ko nevtralizira nežno grenkobo mladih poganjkov hmelja, da skupaj tvorijo pomladni nadokus. Da ujemanje ni naključje in da kuharja motivirata razpoloženje jedilnice, ki ni na večerji, temveč na zabavi, in pogled na teraso, ki ni ob svečah, temveč v valovanju, dokaže tudi rižota s šparglji v trojki (beli, zeleni in divji) ter spet z drugo, manj mastno in bolj začinjeno klobaso. To je končno rižota, ki ni pripravljena vnaprej, temveč sproti, ki ni riž, temveč krema, ki ni v zobeh, temveč na zob. Ker takšna rižota ne čaka gostov, temveč oni njo!
Gostje in prijatelji
A vseeno je bilo treba počakati do testenin iz kamutove moke, pa ne (le) zaradi klobase, ki je bila spet z novega klina, da je dobro razpoloženje ob hrani (4 sončki) preskočilo v resno razmišljanje o hrani (več kot 4). Če so takšni domači rezanci in je takšen domači šalam, potem zadošča le še pravi paradižnik (logično, da je spomladi iz konzerve), da kuhar s talentom in domišljijo, z voljo in pridnostjo ustvari jed, ki je tako preprosta, da je drugi ne zmorejo ponoviti (jed s podpisom!). Po ta nadokus treba na Plešivo!
Vse drugo je potem logično. Da moraš štirikrat rezervirati, da se končno najde majhna miza. Da nikoli ne veš, kdo pri štedilniku ali za šankom sta Nejka & Uroš, kdo pa gost & prijatelj. Da nekje piše domačija, drugje pa art house. Da se na spodnji terasi sonči, na srednji kopa, na zgornji pa peče … Tam chef razpiha žerjavico in na dve kovinski špili natakne debel kos 40 dni suho zorjenega rostbifa pruskega goveda, ki se na vsaki strani peče za čik minut, da dobi rjavo skorjo in rožnato sredico, na krožniku pa počiva za opečenost polente in omehčanost zelenjave. Nekateri pravijo, da so zdaj na Plešivem najboljši stejki in fjorentine v vseh Brdih, a si sam tega ne bi upal trditi, saj (še) nisem pokusil vseh. Kdor ne verjame, lahko dobi tudi goveje ličnice, ki so že po definiciji dovolj mehke, po osmih urah počasne peke pa še bolj. Tortici iz artičok sicer še manjka sočna barva, toda kaj, ko je bila ravno takrat okrog šanka kuhinje največja gneča.
Za sladkanje pri Urošu skrbi Nejka. In se tega loti tako kot umetniških delavnic in slikarskih kolonij – z dobrodelnim značajem! Donacija likovnih del za porodnišnico, trije hodi sladkih pregreh pa za nas in vas …
Zakaj obiskati?
Skrita pred množičnimi turističnimi obiski si domačija umetnosti Nejke & Uroša s čudovitim pogledom s terase s trikotnim bazenom lahko privošči kreativno sproščenost, ki enkrat ponudi le feto pršuta, toda zato ta že štiri leta zori v sobi pod vašo posteljo, drugič pa preseneti s scenosledom hudomušnih kulinaričnih idej, toda s trmastimi stalnicami: lokalno, sezonsko, ekološko, domače, preprosto, kreativno. Na mesnine iz domače predelave, na meso z inovativnega žara, na pogled z vedno polne terase.
Prihodnjič: Weinbank, Ernovž, Avstrija
