Nedelo izbira: Pen klub, Ljubljana

Doma še kuhamo to in tako? In top za štiri sončke!

tor, 26.09.2017, 15:00

Kaj, kje, kdaj

kuhinja tradicionalne slovensko-mednarodne jedi

kdo Andrej Miklič, chefinja Snežana Vujičić

odprto od ponedeljka do petka od 12. do 23. ure

zaprto v soboto in nedeljo

naslov Tomšičeva ulica 12, Ljubljana

telefon 01 251 4160

splet www.restavracija-penklub.si; mikipenklub@gmail.com

cene hladne predjedi 8 do 13, juhe 3, tople predjedi 8 do 15, glavne jedi 8 do 30, sladice 4 do 6 evrov

prostor dve jedilnici, majhna terasa, slikarska razstava

posebnosti uradno ime je Klub kulturnih delavcev

vinska ponudba hišno vino je briško (klet Goriška brda), cviček je Martinčičev, buteljk pa je za deset etiket; najbolj priljubljeni so še De Adami Zaloščan, Erzetič, Marof

Žalostnih pesnikov, revnih pisateljev, večnih študentov, nočnih ptičev in Mikija žal ni več. Toda Oli je še vedno tam in mimo Opere je še vedno drevored, na častitljivi vili z železno ograjo in visokimi drevesi pa stara tabla z napisom Slovenski center Pen, združenje pisateljev, pesnikov in publicistov. Na koncu zavitih stopnic je še vedno predsoba spominov, za njo pa so znani obrazi, stari šank in sveži prti. Na stenah je razstava, na krož­nikih pozdrav, v zraku pa vonjave, za nekatere po telečjih, za druge po gosjih jetrih. Vse je torej še tam.


Ste se tudi vi, ko ste prejšnji teden prebrali napoved za Pen klub, vprašali: »Kaj to je še?« Tudi sama sva bila nazadnje tam še v drugem časopisu … A to ni Penov, temveč naš problem! Kje smo mi bili ves ta čas?

Namesto Mikija nečak

V Klubu kulturnih delavcev je vse tako, kot drugje ni več. Znan natakar. Znani gostje. Znani pogrinjki. Znana zastava. Znan radio. Znana brusketa. Testo je vlečeno, tanko, zvito in hrustljavo. V njegovem cvetu so sveži paradižniki, osvežilno začinjeni. Zraven so nostalgični okraski, posteljica iz rukole, pikice iz rdeče pese. Prt ima nadprt, prtiček je poškrobljen, pribor je v vrsti, barve so tople, vrata so rumena, tako kot vrtnice, luči osvetljujejo slike, košarica kruha je zvrhano polna, natakar je v črnih hlačah in beli srajci.

Oli je vedno dopoldne, a ne več tudi pozno, namesto Mikija pa je njegov nečak. Nekaj je podedoval, drugo se je v letih ob stricu naučil. Znane pozna po imenu, a se jim zato ne naslanja na mizo, novim razloži, kaj je danes dobro, a jim dovoli, da se odločijo. Gostoljubje je v Pen klubu še ved­no vsaj tako pomembno kot hrana.

Goveji karpačo je takšen, kot je bil prvi in nato vsak naslednji dan. Ker je a la chef in iz hladilnika, sicer ne kiha, a je preveč voden. Ker je že 35 let ista kuharica, je ne moreš (in ne smeš!) spremeniti, zato je limona spiralasta, podlaga rukolina, parmezan v kosmih in vse to je na le belem krožniku. Toda ravno zato je dobro! Ker ravno to hočeš! Ker tega ravno tako ni več! Ta karpačo poješ z rženim kruhom, čeprav iz tr

govine. Sem si, namreč, prišel lačen, toda ne le hrane, temveč še spominov, miru, nostalgije, pogovora, prijateljev, vedno istih in enakih vonjev ter okusov.

Tudi tunov karpačo ima zato znano limono in rukola ni pod njim, temveč na njem. Vse je enako znano, od drobnjaka do pretrdih kozic iz slanice, od kupljene majoneze do bučnega olja, ki jo popravlja. In zato ni nič drugače, vse poješ, nič se ne pritožuješ in kozarec briškega vina gre lepo zraven. Oljčnemu (grškemu) olju je sicer potekel rok trajanja, ni pa potekel Pen klubu. Mnogi s(m)o ga le pozabili. Toda, potem ko je preživel in nekaj časa ni imel najboljših let, je danes to njegova prednost. V novi Ljubljani, kjer je vse drugače, se povsod gradi in spreminja, kjer je polno turistov, politikov in povzpetnikov, v takšni Ljubljani so vse gostilne le nove, modne, sodobne, lepe, mlade in enake. Kar jih še ostane, pa so zastarele in ostarele, pozabljene in prazne. Zato Pen ni gostilna, temveč klub!

Tunov karpačo, bučna majoneza in kozice. Foto: Uroš Mencinger

Meščanske jedi


Ni bilo pravilno, a je bilo prav. Oblika. Nadev. Krožnik. Zato je cela in polna jedilnica zadišala po domačih mesnih žlikrofih. Veliki so bili kot nonini ravioli in testo je bilo debelo, kot bi se valjar pokvaril. Toda saj niso bili za gledanje, temveč grizenje, saj je bil nadev poln, a ni bil trd in saj je bilo čeznje prelito žajbljevo maslo, ki je imelo tak tudi okus.

Domači mesni žlikrofi z žajbljevim maslom. Foto: Uroš Mencinger

Jed, ki je stara kot Pen klub, so tudi domači ravioli, polnjeni s skuto in špinačo. Tanjše zvaljani in z nežnejšim testom so bili takšni zato, ker je bil tako nežen tudi nadev. Skuta in špinača nista pretiravali z okusom, da ju je lahko okrepilo maslo, ki je bilo na tem krožniku drugačno kot na onem, tukaj je bilo v ponvi ravno dovolj spenjeno, da je dobilo rjavi odtenek in orehov zapik. Ko testenine tako dišijo, je gostoljubno, ker ti prvič porcije delijo, da lahko čim več pokusiš, saj tako veš, kaj boš prihodnjič.

Vsak dan imajo sicer kosilo, kar so ugotovili že tudi bolje informirani turisti, a zato še vedno ni staromestne gneče in stalni gostje imajo še vedno svoje mize in omizja še vedno lahko posedajo. A v Pen klubu so vseeno glavne in stalne jedi, ki so še vedno natipkane. To je karta slovenskih meščanskih jedi, ki pa so bile z Mikijem, ki je bil nogometaš, hokejist, rudar in zdomec, njegovo Oli, ki jo je spoznal v Nemčiji, in njunimi ne vedno kulturnimi, a vedno razgledanimi gosti, tudi svetovljanske; od govedine v solati do francoske gosje paštete, od krompirjevih cmočkov s prekajeno skuto do stroganova z dušenim rižem, puranjega zrezka z marelicami, svinjskega fileja z gorgonzolo in bifteka z zelenim poprom … Pa vseeno jih največ Pen klub pozna po praženih telečjih jetrcih.

Pražena telečja jetrca s krompirjevim pirejem. Foto: Uroš Mencinger

Zato, najbrž, ker so kot doma. Toda, ali doma še kuhamo to in tako?! Ker se jih ne da greti, temveč jih je treba pripraviti za vsakogar posebej. Ker čebula tako pridiši. Ker so jetrca mehka, a vseeno tudi grizljava. Ker je krompirjev pire res pire, ne pa pena, zrak, kupček, moda, barva, okras. Ker je jetrc moška mera in pireja največja zajemalka, pa še za omako ostane, da jo na koncu s kruhom pomažeš.


Jurčki so le v sezoni, torej zdaj, z jajci ali le praženi, in lignji so le jadranski, torej ne vedno, in le na žaru, torej le na hitro opečeni, na eni strani skoraj nič, na drugi pa dovolj, da naredijo skorjo. Le takšni so mehki in le k takšnim lahko mlada špinača zamenja blitvo.

Ker natakar pozna razliko med vlečenim in paljenim testom, so lahko (paljeni) ajdovi štruklji tudi pogreti, saj so z orehi in drobtinami, a niso pretežki. Zato je lahko pred njimi še hišni, makov mousse, ker je bolj s skuto kot smetano, kar mu daje bolj nostalgičen kot chefovski okus, po njih pa je še ravno prostora za marelični zavitek, ker ob njem hiša časti z ledenimi kozarci za žganico. Zanj je vinska rutica, zanjo domači limončelo, zato prideva spet!

Zakaj obiskati?

Bolj ko bo turistična Ljubljana polna, bolj bodo Ljubljančani polnili takšne skrite gostilne, s spomini na stenah, da vidiš, kdo vse je že bil tam, s svežimi vrtnicami v vazah, da kavalirjem pridejo prav, z gostiteljem, ki pozna svoje goste po imenu, da so raje tukaj kot doma, in še vedno z belimi prti, zlizano preprogo, staro kuharico, krožniki z okraski in boemsko legendo.

Prihodnjič: Scabar, Trst, Italija

Prijavi sovražni govor