Ni zastonj čokolade

Letos, natančneje včeraj, je bilo že več kot 50 stojnic, na katerih so se predstavljali predvsem butični izdelovalci. Morda bi od dekleta, ki je tik pred diplomo iz podjetništva, doma v start-up svetu, pričakovali predvsem ideje o tem, kako zaslužiti, v resnici pa od nje dobimo vse kaj drugega. Skratka: v tem pralineju ni samo navaden nugat.

Ali smo v Sloveniji, ko gre za čokolado, podjetni?

V Sloveniji bi bili na marsikaterem pod­ročju lahko boljši – v čokoladni panogi pa definitivno smo podjetni. Čeprav je država majhna, je trg čokolade »pokrit«, če tako rečem, in to na prav vseh koncih. Na Čokoljani je bilo petinpetdeset stojnic, čokoladnice so v skoraj vsakem večjem mestu, našteli smo šestindvajset podjetij, ki se tako ali drugače ukvarjajo s čokolado ...

Popravite me, če se motim: mogoče smo zasičeni, izstopajočega pa nimamo prav dosti. Ob omembi izraza slovenska čokolada bi se verjetno še vedno velika večina spomnila samo gorenjke ...

Mislim, da je tako povsod. Tudi če bi vprašali ljudi sredi Londona, bi se verjet­no izkazalo, da jih v trgovini 90 odstotkov kupi svojo tradicionalno znamko – ali milko. Male čokoladnice bodo verjetno vedno ostale butične in bodo ponujale prestižnejše izdelke. Manj široko prepoznavne, če hočete.

Katera bi lahko bila ob gorenjki še tipična slovenska čokolada?

Jaz osebno sem navdušena nad pralineji Passero z njihovimi prekmurskimi okusi. Cukrček ima prešernove kroglice, ki so dokaj znane, na Primorskem imata zanimive izdelke recimo čokoladnici Da Ponte in Tramontana.

Kakšna podjetniška ideja je gnala vas, da ste organizirali ta dogodek? Od lani se je letos krepko razrasel in mora biti že kar zalogaj za izvedbo.

Res se je razrasel, njegova posebnost pa je, da ga organiziramo sami mladi. Zamislila sem si ga lani po pogovoru z Andražem Gavezom s portala mojacokolada.si in idejo takoj predstavila predsednici študentskega društva Združenje Management Group na ekonomski fakulteti. To je društvo, ki študentom ponuja pomoč pri pridobivanju izkušenj v realnem okolju. Sestavili smo ekipo in začeli delati – čeprav nismo imeli pojma, kako naj bi bil tak čokoladni sejem sploh videti. Smo pač poskusili in na lastni koži preizkusili, kaj se obnese in kaj ne. Ugotovili smo, da je projekt postal prevelik; društvo je imelo 23 članov in nismo jih mogli kar rekrutirati, da se bodo ukvarjali samo s čokolado. Zbrali smo novo skupino 12 čokoholikov, ki se jim je pozneje, tako ali drugače, pridružilo kakih 50 občasnih sodelavcev. Ves čas smo se učili, spoznavali posebnosti organizacije takega dogodka. Vključili smo tudi vse šole, ki se ukvarjajo s »primernimi« področji, od fakultete za dizajn do srednjih in višjih šol s kuharskimi programi. Te pa ne pridejo samo na dogodek, ampak se tudi podjetniško pripravijo: dijaki razvijejo izdelek, oblikujejo ceno in ga sami prodajajo na sejmu.

No, jaz bom iz tega tudi diplomirala. Še nekaj deset strani moram spisati, naslov mojega dela pa je Optimizacija Čokoljane.

Kaj je najpomembnejša stvar, ki ste se je naučili? Bi se dalo od organizacije takih dogodkov podjetniško preživeti?

Preživeti samo iz enega dogodka najbrž ne, bi se pa dalo poslovni model dogodka optimizirati tako, da sama na primer zanj ne bi porabila pol leta – in tega časa nimam, ker ne morem delati nič drugega, »za denar«, preživeti je pa treba. A se bojim, da bi šlo to potem najbrž na račun programa: ne bi imeli časa organizirati šestih kuharsko-podjetniških delavnic, imeli bi drugačne čokoladne modne revije, najbrž se ne bi mogli toliko časa ukvarjati z iskanjem sponzorjev in organizacijo nagradnega potovanja, delavnic in izbora ambasadorja čokolade ...

Lahko pa dodam nekaj: pomembna stvar, ki sem se je pri tem naučila, je, da tudi v podjetništvu pomembno vlogo igrajo malenkosti, ki jih je treba znati izkoristiti. Modno revijo je organizirala Maja, ki sem jo spoznala, ko mi je nekoč mimogrede posodila avto. Nekoč sem čakala na Bavarskem dvoru znanca in razmišljala, kako težko je dobiti agencijo, pokrovitelja za nagradno potovanje v Pariz. Nakar mi pogled pade na agencijo na drugi strani ceste. Vstopim, zmedeno razložim, kaj hočem ... Da skrajšam, na koncu so rekli – da. Nikoli ne veš, kdaj boš šel »za pet minut čez cesto« in uspel ali vsaj nekaj novega izvedel. V podjetništvu in življenju (smeh).

Kako se vidite v podjetniškem svetu v nadaljevanju, da tako rečem?

Nimam še razdelane ideje in bog ve, kaj bo: zdaj veliko razmišljam o pravični trgovini. Mislim, da se da to razkošje, ki ga imamo v našem, manjšem predelu sveta, uživati, ne da bi izkoriščali druge po svetu. Ni tako težko, kot si marsikdo predstavlja. Alternativ, ki so na dosegu rok, je veliko. Fair trade, brez embalaže, vegansko. In menim, da se da to narediti še bolj dostopno s pravim poslovnim modelom. Če kdo je čokolado in pije kavo, naj ve, da za to ni garal otrok, celo suženj, če se oblačimo, so to lahko oblačila iz druge roke ali iz pravične trgovine …

Zanimivo, da se ukvarjate ravno s čokolado, ki je pojem uživaštva, skoraj dekadence predebelega in prebogatega zahodnega sveta.

Mi tudi v čokoladi vidimo priložnost za dostojen odnos do vseh. Recimo: na Čokoljani se absolutno nič ne deli zastonj. Nekateri so bili lani kar malo ogorčeni, vendar je naš argument, da je 50 centov, kolikor stane na primer en praline, poštena cena, še zlasti zato, ker pridejo k nam tudi majhne, družinske čokoladnice, ki uporabljajo kakovostne sestavine, delajo ročno, same razvijajo okus, obliko, plačujejo davke, ne pa neki giganti ... Naj poudarim, da bi rekli ne, če bi hotela na Čokoljani na primer sodelovati tudi Milka ali Nestle, ki je kupil Bacio. Hočemo tudi, da se ljudje zavedajo, da ima vsak izdelek tam neko vrednost. Vse, kar je zastonj, v očeh ljudi hitro izgubi vred­nost. Kar hočemo doseči, je, da ljudje spoznajo, kako se bolj splača dati evro več za nekaj, v čemer bodo uživali, kot manj ali sploh nič za nekaj, s čimer se bodo samo nažirali.

Ste med mladimi podjetniki s takimi pogledi bolj osamljeni? Ne nazadnje niti ne omenjate dobrega zaslužka.

Mislim, da ne. Podjetniki so ljudje, ki iščejo rešitve na težave. Nič ni narobe z zaslužkom, tudi če je velik, dokler ni na račun narave ali drugih ljudi. Ampak dejstvo je, da če podjetnika žene samo denar, bo veliko teže uspel kot pa nekdo, ki ga žene ljubezen do tistega, kar dela, ali do iskanja rešitve za boljši svet, saj je v prvih letih treba iti čez ogromno ovir, padcev, delati na osebni ravni, preden vidiš prvi zaslužek, ki ti mogoče povrne del nečesa, kar si vložil že pred časom. Tako je v 99 odstotkih primerov. Torej motivacijo dobiš drugje, ker delaš tisto z veseljem, in ne zaradi zaslužka, ki ga na začetku večinoma ni, dokler zaradi zagnanosti in vztrajnosti ne postaneš dober in se začneš preživljati s tistim, kar imaš rad. Denar pride in gre, čas pa samo odhaja in ga je treba uživati.

Je pa zanimivo, da sem ravno zato, ker se gibljem v podjetniškem svetu, postala veganka. Vedno se namreč govori, naj ne iščemo izgovorov, ampak priložnosti. Tako sem tudi sama nehala iskati izgovore in se preusmerila v tako hrano, za katero lahko »stojim« tudi etično in moralno. Pravzaprav sem bila presenečena, koliko vegetarijancev in veganov je med mladimi podjetniki. To so ljudje, ki imajo možgane usmerjene v razvijanje rešitev in so zato zelo odprti za vse možnosti.

Kaj je dobra čokolada?

Pred Čokoljano je imel znani slaščičar Gorazd Potočnik tudi delavnico za dijake, na kateri nam je povedal veliko o ozadju tega priljubljenega posladka. Recimo to, da ob stiskanju kakavovih zrn dobiš kakav in kakavovo maslo – in tega 70 odstotkov porabijo v kozmetični industriji. Zato ga morajo za čokolado največkrat nadomestiti s cenejšo, slabšo maščobo. Dodajajo emulgatorje, da pospešijo postopek pridelave, da bi se kakav sprijel s sladkorjem. In podobne reči. Večina proizvajalcev teži k temu, da je vse čim cenejše in narejeno v čim manj časa, s cenejšo delovno silo in slabšimi, za zdravje nekoristnimi sestavinami. Dobra čokolada je torej čokolada, ki vsebuje čim večji delež kar se da kakovostnega kakava, kakavovo maslo brez drugih cenejših maščob in čim manj predelan, nerafiniran trstni sladkor, po možnosti ekološko pridelan. Če se dodajajo druge sestavine, naj bodo naravne: vanilja, najbolje burbonska, in ne vanilin, ki je le umetna sestavina, suho sadje in začimbe. Vse sestavine bi morale biti lokalno oziroma pravično pridelane. Saj se ne želimo sladkati s slabo vestjo, da je to pridelal otrok v suženjstvu.