Odprta kuhinja: Barbarellina veganska zgodba

»To je pa ja želja vsakega kuharja! S prehrano se ukvarjam že sedem let in zaželela sem si, da bi imela vse tisto, kar vem in znam, 'spravljeno' na enem mestu,« Barbara Radojlovič, Barbarella, odgovori, zakaj je napisala kuharsko knjigo. Recepti so pretežno veganski, ampak tudi »samo« vegetarijanski. Vabi z lepoto in užitkom, ne pa z grožnjami in fundamentalizmom.

Tole je po svoje predpremiera knjige Alkimija čistih okusov. Ne namenjamo ji posebne pozornosti zato, ker je zdaj vse, kar je veganskega, modno, ampak zato, ker smo že pred časom čisto po naključju zakorakali »na sceno«, ko je knjiga še nastajala. In bili navdušeni nad duhom, ki je vladal: tri ženske, poleg Barbare še Žana Kapetanović in Mateja Jordovič Potočnik, stilistka in fotografinja, so res našle skupni jezik. Sestavile so zgodbo o »čisti« hrani: taki, ki je lepa v svoji čim bolj nepredelani različici. Recepti, kakih sto jih bo v knjigi, so tako presni kot kuhani, brezglutenski, predvsem pa tako veganski kot vegetarijanski – vsebujejo tudi med, ki je pri orto veganih sicer prepovedan. Za vse, ki se v tem načinu razmišljanja ne vidijo, je, odkrito povedano, sprostitev, ko srečajo človeka, ki ne mara preveč komplicirati. Barbara Radojlovič se je za tako hrano odločila pred sedmimi leti in ji ustreza. Če pa priložnost tako zahteva, se prilagodi. Zavestno.

Pogovarjava se v njenem studiu v ljubljanski Šiški, ki je tudi v popolnoma enakem slogu kot knjiga: svetel in zračen, z dobro premišljenimi dodatki le tam, kjer so nujno potrebni. Osrednji prostor zavzemata kuhinjski otok in masivna rustikalna miza iz sto let stare hrastovine. Velik šopek iz šipka in zelenih hortenzij. Po barvi v celoti skladen s starinskim stolčkom. Tu Barbara že več let prireja tudi delavnice, ki so vedno dobro obiskane. Prav hecno: ko se je pred sedmimi leti začela prehranjevati vegansko, je bilo o tem še razmeroma malo govora, malo znanja, malo somišljenikov. Pa se je odločila, da bo priredila delavnico; da bo vsaj tam našla koga, s komer bo lahko malo klepetala ... V zadnjem letu, dveh se je pravzaprav vse to obrnilo na glavo: veganstvo je nekakšna modna izbira, pri čemer, opozarja Barbara, se dela veliko napak. Tako prehranjevanje brez premisleka in uravnoteženosti lahko vodi k velikim težavam zaradi pretiravanja s sladkorjem in glutenskimi izdelki. Je pa res, da zdaj z družbo za klepet ni več težav; ljudje se vedno bolj zavedajo, da je hrana pomemben del dobrega počutja, tudi mediji o tem veliko več pišejo, pravi. V veganstvu je združena skrb za lastno zdravje in počutje, pa tudi za stanje planeta. Meni, da je več ljudi, ki jedo zgolj rastlinsko hrano prav zaradi slednjega. Pri njej pa sta motiv zdravje in dobro počutje.

Barbara Radojlovič je včasih delala v marketingu, v medijih, in je bila uspešna, pravi. Potem pa jo je popolnoma pustilo na cedilu zdravje; »resetirala« se je z drugačno hrano. Mesa že od nekdaj ni jedla, ker ji ne ustreza okus, pravi. Trpela je za alergijami na mlečne izdelke. Ko se je osredotočila na rastlinsko hrano, se je stanje popravilo, kuharija pa je postala njena strast in kariera.

Kar jo dela kot sogovornico dostopno, je odsotnost ekstremizma, ki je, kar povejmo po pravici, dostikrat značilen za vegane. Njen partner je mesojedec, sama postane vegetarijanka, kadar situacija kaže, da bo šlo »na silo«: če je na potovanju, pač poje smetano ali spije mleko, če nanese. Je tudi med, še ena točka, pri kateri se vegani ločijo na manj in bolj ortodoksne.

V tej sproščenosti se tudi neveganu ni težko prav iskreno zanimati za recepte. Vprašam, ali obstaja kak kulten recept, nekaj, kar poznajo in pripravljajo vsi, ki jedo na tak način. Po tehtnem premisleku se odloči za čokoladno avokadovo torto – s to vsak začne, pravi – , doda veganski falafel. Potem se spustiva že v detajle in razmišljava o najnovejši pogruntav­ščini: neki genij v Franciji, pripoveduje Barbara, je ugotovil, da daje čičerkina voda, »aquafaba«, če jo stepamo, čisto enake rezutate, kakor če bi stepali jajčni beljak. In: že so tu veganska limonova pita, makroni in drugi recepti, pri katerih je bilo do zdaj treba improvizirati.

Knjiga je razdeljena na jutro, popoldne in večer. Je pa to vse skupaj en lep dan: jeseni tak, kot jih imamo zdaj, poln pastelnih tonov in živobarvnih poudarkov, poleti v senci drevesa, s pikami sončnih žarkov na odeji za piknik, spomladi v barvah prvega odhoda na trg s kolesom in pozimi v prijetnem mehkem polmraku, pravem partnerju svetlobe.