Odprta kuhinja: Barvita kuharija

Februar bo letos za dan daljši, in ker je velika noč zgodnja, smo že do polovice postnih dni. In zima?

Objavljeno
26. februar 2016 10.05
Posodobljeno
28. februar 2016 08.00
Saša Drobnič Škrjanec
Saša Drobnič Škrjanec
Po nižinah skoraj kot da je ni bilo. Prihaja mesec sušec in te dni včasih že zadiši po pomladi. Do gregorjevega pa sta le še dva tedna.

Zadnje dneve koledarske zime ponavadi že nestrpno odštevamo in za marsikoga se pomlad začne s prvim regratom v solati. Če že ne takrat, potem pa prav gotovo s trobenticami, zvončki in vijolicami na sončnih poljanah. Ti dnevi nam ponujajo kar nekaj zelenega in barvno nasičenega za na krožnik. Če je bila zima bela, smo naveličani beline, če je bila zima siva, obupujemo od sivine, če je bila zima za povrhu še mokra in meglena, hrepenimo po soncu in modrini neba. Zato tudi čute prebujamo iz zimskega spanja z barvito kuharijo.

Na stojnicah sadje-zelenjava vam že ponujajo sumljivo sladke rdeče jagode in rdeče paradižnike brez okusa, pa izberite raje rahlo grenki rdeči radič in onega treviškega, manekenskega in fotogeničnega. Nekaj rdečega, a sezonskega torej. Paradiž­nik in jagode boste jedli takrat, ko vam bo že malo vroče. Če vas mikajo zelene bučke cukini, ki si jih ogledujete med vso zelenjavo trgovskih polic, se raje sprehodite do tržnice po nenavadno buhteče imenitne šope cikorije (tudi katalonski radič ji pravijo). Ker ljubimo zeleno in zdravo. Pa če smo že pri zeleni – kodrolistni ohrovt je postal tako razvpit, da mimo njega tudi ne moremo. Pa ni samo zelen, vse od vijoličaste do skoraj črnozelene je obarvan. In slikovito skodran kot pričeska kakega baročnega angela. Nazadnje še kraljice prvih pomladnih barv, drobne spomladanske cvetlice. Vse užitne rože naših pomladi so drobcene in nežne, ker narava najbrž varčuje z energijo. Rumene trobentice namesto rumene paprike iz Maroka, dišeče marčevske vijolice namesto jajčevcev iz bogvekaterega rastlinjaka nekje tam daleč.

Glavice domačega radiča ponavadi pripravljamo v solati z dodatkom fižola ali jajčka. Če pa imamo na voljo treviški radič, si ga lahko pripravimo tudi toplega. Lahko ga pečemo na žaru in mu dodamo rezino pršuta ali slanine. Dodajamo ga lahko v omako za testenine ali rižote. Mi pa smo si ga danes pripravili kar za zajtrk, pečenega s skuto. Če prefinjeni mehki francoski sir poznate samo kot del narezka, je skrajni čas, da pokusite tega z medom, oreščki in spomladanskimi cvetlicami. Za čisto posebno sladico naribajte čez še dobro mero odlične vsaj 70-odstotne temne čokolade. Zeleni napitki so osvojili svet in tudi naše kuhinje. Kaj reči tu – pri vseh stvareh je le zmernost tisti pravi recept. Naš zeleni smuti je tako prvinskega, zelenega okusa in ravno prav začinjen, da poživi do kosti. In še gospa cikorija v fini družbi polente in dobrega oljčnega olja. Preprost, a res imeniten krožnik.

Ko bodo doma zacveteli prvi tulipani, bomo pripravili vložene čebulice, karamelizirane škampke, pa smetano z lanskim rožnim likerjem. A o tem kdaj drugič.

Cikorija s polento
Eleganten zimski duet

Sestavine:

cikorija:
  • cela cikorija z vršički, 3 stroki česna
  • 0,5 dl suhega belega vina, 0,5 dl vode
  • 0,5 dl oljčnega olja, sol
polenta:
  • skodelica polente, 3 skodelice vode
  • 2 žlici albuminske skute
  • 0,5 dl oljčnega olja, sol


Priprava:
Cikorijo operemo in ji odtrgamo vršičke. Liste narežemo na koščke. Na oljčnem olju prepražimo narezano cikorijo in vršičke, solimo. Dodamo na drobno nasekljan česen in popražimo, da zadiši. Prilijemo vino in vodo ter dušimo 10-15 minut.
Polenta: vodo solimo in dodamo olje. Ko zavre, vanjo vsujemo polento. Med kuhanjem večkrat pomešamo, da se ne naredijo grudice. Kuhano polento odstavimo iz ognja in ji vmešamo še albuminsko skuto.
Na krožnik položimo žlico polente in čeznjo dušeno cikorijo. Zabelimo jo še s kapljico dobrega oljčnega olja in ostružkom parmezana.