Odprta kuhinja: Biodinamiki

V elektronski nabiralnik mi je te dni priletela pošta člana štajerskega biodinamičnega društva, ki me seznanja o izidu prve številke tematskih novic, namenjenih vsem slovenskim biodinamičnim društvom in njihovemu članstvu.

Da gre za interno komunikacijo s temami iz »najnaprednejše kmetijske panoge na planetu, ki odpravlja radiacijo, kljubuje suši in zmrzali«, ki da občasno pritegne tudi pozornost medijev, poudari avtor dopisa. In me kot prejemnico spomni, da sem, tako kot oni biodinamiki, ki svoje poslanstvo opravljajo prostovoljno, soodgovorna za »našo skupno usodo«. Človek očitno ve, kaj je poslanstvo novinarjev!

Če zanemarim trkanje na vest o soodgovornosti, moram priznati, da me seveda zanima metoda kmetovanja, ki poleg ekoloških zakonitosti upošteva zakonitosti naravnega gibanja Zemlje in letnih časov. Z biodinamičnim kmetovanjem kot koristnim vračanjem k naravi me je v živo, zaradi mojega delovnega področ­ja pač, že pred leti seznanjala Meta Vrhunc. S svojim žarom in zagnanostjo, ki pomaga prepričati, da je biodinamično kmetovanje res pravo in zdravo za vse, je uspešno posejala seme te pridelave po Sloveniji. A ob vsem spoštovanju do bio­dinamikov dvomim, da bodo v našem okolju postali v doglednem času dovolj upoštevani tudi kot potencialno pomemben člen slovenske samopreskrbne verige. Osnova biodinamike so ekološko in biodinamično pridelani semena in sadike, kompost za gnojenje, kolobarjenje. Drugačni so tudi pripravki za zaščito rastlin. Ti so lahko iz zdravilnih zelišč, kamilic, kopriv, regrata in naravnih mineralov, ki krepijo rastline in zmanjšujejo pojav bolezni in škodljivcev. Nobenih gensko spremenjenih organizmov torej, nič razkuženih semen, umetnih gnojil, pesticidov in drugih kemičnih sredstev.

Lahko verjamem, da se biodinamično kmetovanje bolje upira zmrzali ali suši, pa da pomaga »zdraviti« z radiacijo okuženo zemljo. A v to, da bi se slovensko kmetijstvo v težnji za večjo stopnjo samopreskrbnosti postavilo na glavo, ne morem verjeti. Je preveč utopično. Čeprav po drugi strani verjamem, da tudi razcvet vrtičkarstva, ki ni več zgolj ljubiteljsko obdelovanje gredic z zelenjavo, lahko zviša raven samopreskrbe.

Pridelek z domačega vrta, na katerem gojimo vrtnine brez uporabe kemije, je zagotovo najboljši zgled zdrave preskrbe iz bližine. Če so solata, korenje, bučke, fižol, krompir in vse drugo, kar pač zraste na domačem vrtu, pridelani zgledno po načelih biodinamike, še toliko bolje. Seveda, če imamo srečo, da ne živimo v pretirano onesnaženem okolju z leta zastrupljano zemljo.