Odprta kuhinja: Fižolna bomba in samčev ekspres

Poklon moškim prizadevanjem ob nedavnem dnevu mučenikov: dve zabavni zgodbici o priložnostni moški kuhariji.

Objavljeno
11. marec 2016 13.09
Andrej Krbavčič
Andrej Krbavčič
Vsaj tistega s fižolom res nikar ne poskušajte sami, tudi če ves teden ne boste mogli ujeti niti ene antilope.

Fižolna bomba

Gre za resničen dogodek, v katerem so nastopile meni znane osebe in jih zato poimenujem samo Oče, Sin in Mati.

Sta se šla Oče in Sin igrat preživetje na eno od ljubljanskih gorovij. S seboj sta imela kup nožev, vžigalnih pripomočkov, tablic, telefonov, baterijskih svetilk in kompasov; nameravala sta si uloviti antilopo za večerjo. Po več sto korakih sta bila že presneto lačna. Stopila sta malo vstran in iz suhljadi, saj nista zelenca, zakurila imeniten ogenj. Ko se je naredila žerjavica, užitnih parkljarjev še vedno ni bilo od nikoder. Na dnu Očetovega nahrbtnika je bila za skrajno silo spravljena konzerva kuhanega fižola. Oče jo je strokovno položil v žerjavico in sta posedla okrog ter čakala, da se pogreje.

Čez nekaj minut je Sin spremenil temo pogovora: »Oče, konzerva dobiva buško!« Tisočletja vrojeni instinkt ju je spodbudil, da sta vstala in odstopila nekaj korakov. Sin je celo stopil za Očetovo stegno in kukal izza njega. Prav nič prezgodaj, kajti neznansko je počilo in vroči fižol se je serviral daleč naokrog in tudi po njiju.

Ko jima je Mati zvečer oskrbovala opekline, je Očetu ljubeče razlagala, da sta imela veliko srečo. Kajti če bi se Sinu kaj hujšega pripetilo, bi ona Očeta zagotovo ubila. Torej je ogrevanje zaprtih konzerv v ognju resnično smrtno nevarno.

Samčev ekspres

Recept vendarle ni čudežni lonček kuhaj in postavlja nekaj pogojev. Nekje med nagrmadenim umazanim posodjem morate imeti lonec na povišan tlak. Nizek, dvolitrski je za ta recept najpripravnejši, a gre tudi z večjim. Par nagrbančenih in odgnalih krompirčkov boste že kje našli in v hladilniku se skoraj zagotovo valja košček ne preveč zaudarjajočega mesa, namenjenega mačku. Od tod dalje je pomembna iznajdljivost, da ne rečem improvizacija.

Lonec vsaj malo splaknite in dajte vanj nekakšno užitno maščobo – odsvetujem bučno in motorno olje. Meso narežite na dober centimeter debelo. Če je goveje ali tudi sicer trde vrste, ga nekaj minut dušite v odprtem loncu in pogosto obračajte ter medtem obdelajte krompir.

Gladek krompir lahko samo oščetkate v vodi, toda samci imamo ponavadi takšnega, ki zahteva temeljit kirurški poseg. Ne režite ga na koščke! Meso lahko pred kuho po okusu osolite, a ni nujno. Krompir zložite v lonec k surovemu ali prej dušenemu mesu ter dolijte pol decilitra vina iz njenega včerajšnjega kozarca – če na njem ni ostalo preveč ličila. Pogosto je postano pivo še boljše, voda je čisto skrajni ukrep. Dodajte strok česna, čebule, vejice kakšnega dehtečega, zelenega plevela (rožmarin, origano, peteršilj, luštrek, celo poprovo meto), ki ga najdete na vrtu ali ob cesti. Malo gobe, najraje užitne. Na vsak način sesekljajte čez velik čili ali feferon: ker ste moški in ker odlično prikrije spodleteli okus jedi. Zdaj ne pozabite presoliti! Lonec zatesnite in naj na ne premočnem ognju zapiska. Znižajte temperaturo do rahlega sikanja pare. Odtlej smete zadevo cmariti od pet do največ sedem minut. Dober indikator stanja živil je, da lonec vsako minuto rahlo pretresete: dokler se krompir sliši zvonko, je surov. Ujeti morate pravi trenutek med zamolklim zvokom in tišino. Tišina pomeni namreč popolnoma razkuhan krompir, a jed samo zaradi tega ni dosti manj užitna. Prvič vam bo uspelo le s precej sreče ali veliko daru. Bistveno je zadeti pravo količino dodane tekočine, saj se mora jed zadnje minute bolj peči kot kuhati v sopari. Meni zdaj uspeva v treh četrtinah poskusov, a pojém lahko vendarle vsakič, kar ni preveč zoglenelo. Jejte neposredno iz lonca na pogrinjku iz lista časnika Delo, zraven se prijetno pije kakšna rdeča kislica. Lonec pomijte šele pred naslednjo rabo.