Tiskane izdaje
Ivan Prelesnik: Jožef in Jezus
Ivan je predsednik vaškega etnološkega turističnega društva, radoživ in »začinjen«. Nič čudnega, da je za letošnji praznik fižola pripravil čevapčiče s fižolom. Krasna kombinacija. Mesne teme so mu blizu: ob desetletnici je naredil več metrov dolgo fižolovo klobaso, vsako leto pač poskuša tudi s čim novim. Zamisli si, preizkusi, in če uspe, uspe.
»Fižolov dan smo si izmislili, ko smo videli, kaj imajo drugi: češnjeve, krompirjeve dneve. Pa smo uporabili naš avtohtoni fižol ribnčan. Mogoče pa bo, smo si rekli. No, letos je bil že trinajsti. Najbolj je zanimivo, da zdaj sodelujejo že vse hiše, med štirideset in petdeset, iz Hrovače. Nekateri spečejo pecivo, drugi pripravijo kakšne jedi na žlico, kdor pa tega ne more, kako drugače pomaga na prireditvi,« pravi. »En teden se zaradi tega našega fižolčka druži vsa vas: vse pospravimo, pripravimo se. Vse generacije sodelujejo,« je vidno vesel. Nekateri si težko vzamejo čas, morda zaradi službe, ker se vozijo v Ljubljano: za fižolov dan pa pridejo vsi. Pove, zakaj njemu osebno ta dan veliko pomeni: zamoti se, tako da mu ni nikoli dolgčas, srečuje se z ljudmi, v Hrovači in po vsej Ribnici, in vabi, pa čeprav opaža, da je veliko več obiskovalcev »od zunaj« kot iz bližnjih krajev. »Mogoče je zato, ker nam vedno bolj diši tisto, kar je tuje,« se zamisli.
»Letos sicer za našega ribnčana ni bilo najboljše leto; v kozolcu bi že moral biti, pa ga imamo še vedno na njivi, kjer se trudi, da bi še kar cvetel. Suša ga je zdelala; ravno takrat, ko je začel cveteti in bi moral biti dež, je pritisnila. Fižol potrebuje več vlage kot sonca. Bom kar tako povedal: ribnčana je tudi sicer težko pridelati,« nam razlaga na svoji njivi. Nizki fižol res kaže vse namene, da bi še nekaj časa rasel; lepo zelen je, res se vidi kak cvetek tu in tam, zrnje, ki ga izluščimo iz najbolj zrelih strokov, pa je ravno dobilo nežno rožnato barvo, ki se potem s sušenjem spremeni v lisičje rjavo. Tudi sicer imajo svojih avtohtonih zrn ravno dovolj, da ga naokrog razdajajo za seme, med petdeset in sto kilogrami, ocenjuje Prelesnik, nikakor pa ga ni toliko, da bi ga lahko kuhali in pripravljali za fižolov dan. Kar po pravici povejo, da se za tega oglasijo v trgovini.
Če po fižolovem dnevu ostane kaj denarja, vsi vaščani zložno sedejo na avtobus in se odpeljejo na izlet v kakšne zanimive kraje. Tako mineva čas do drugih vaških druženj: ličkanja koruze, obiskovanja žensk za materinski dan, pa živih jaslic, s katerimi vsako leto obiščejo tudi dom za ostarele. »Jaz sem Jožef,« pokaže na sivo brado, »Maruša, moja hči, je Marija, druga hči, Katja, pa angelček. Letos bom Marušo prosil, ali bo dala še Jezuščka,« se nasmeje, ko mimo prinesejo njegovega šest tednov starega vnuka. Najprej vaške otroke porabijo za Jezuščke, ko zrastejo, pa za hudiče. Kulinarično-biblijska povezava: ko pove, da so čevapčiči s fižolom zelo nasitni in pridejo prav, kadar je treba nahraniti množico, se takoj spomnimo na Jezusa, njegove ribe in hlebce.
Franc Žuk: Nočni recept
... je letos kot kuhar nastopil prvič, nadomeščal je ženo, ki je zbolela. Naloge se je lotil odgovorno; ponoči, ko je, zagnan lovec, ždel na preži, je razmišljal, kaj bi. V navdihu je vključil svojo drugo gozdno strast, gobarjanje. Za fižolov dan je skuhal krepko jed na žlico iz mešanih gob, najbolje jurčkov, in fižola. Velik črn lonec, na količino je vplivala bera gob, ki jih je našel.
»Jaz gobe nabiram tudi ponoči, sploh ni problema. Ko grem na lov, vidim jurčka in čez pot vržem palico, da nazaj grede vem, kje pobirati. In tako sem se ob dveh ponoči vračal domov; gledam dva jurčka in pomislim, pa ja nista zrasla sama. Pogledam še malo naokoli – in sem jih že imel pol košare. Jed s fižolom je bila tako skuhana in preizkušena kar takoj, ob pol treh ponoči,« pravi.
Kako pa si upa ponoči sam po gozdovih, ko pa so vendar ravno njihovi kraji znani po tem, da medvedje radi zmikastijo kakšnega rekreativca? »Me je letos medvedka že podila. Nesel sem koruzo za prašiče in ob tem še malo s poti spravljal vejevje, ki je ostalo za žledom. Pa naenkrat nekaj zaslišim; medvedka si je v bližnjih skalah naredila brlog. Mladiče je imela in se je že spustila v dir proti meni. Glava kot škaf, to sem še videl. Kakih trideset korakov pred mano se je ustavila; pod cesto je nekdo sekal in bila čisto znervirana od nenehnega hrupa,« pripoveduje Franc. Obstal je. In preživel.
Zatrdi, da ni imel treme pred kuhanjem, saj mu ni tuje. Z velikim veseljem opiše, da si s prvimi gobami, ki jih nabere, pripravi pico ... Letos je bilo to 7. avgusta v Loškem potoku; pravi, da se je pripravljen peljati tudi sto kilometrov, če je treba.
Zakaj sodeluje pri fižolovem dnevu? »Ker se ta teden druži vsa vas.« Že tuhta, kaj bi skuhal drugo leto.
Maruša Prelesnik
Maruša za fižolov dan ne kuha, ker nima časa: polno je namreč vpletena v Radio Mlajku, gledališko improvizacijo mladih Hrovačanov, ki v živo vsako leto oddajajo, poročajo s prireditve. Maruša pripoveduje, da so zamisel dobili zaradi nekdaj zelo znanega vaškega prizora: sredi vasi se je ustavil mlekar, ki je zbiral mleko, in takrat so se zbrali vaščani, ki so dostavljali svojo »robo«. In so zakrožili trači, novice, vse, kar se je v sicer mirnem vaškem okolju zgodilo in dalo povedati naprej. Letos bo v improvizacijo vključenih tudi že petnajst otrok.
Pove, da se na fižolovem dnevu vsakič trudijo pripraviti jedi, ki so inovativne, take, za katere sploh ne bi pomislili, da so mogoče. Pravzaprav, fižol je v klasičnih receptih skoraj še najbolj dolgočasen. Omenja, da je veliko povpraševanje po kuharski knjigi, in kaže navdušenje, da bi jo res tudi izdali, kajti zdaj sploh nihče nima »pod kontrolo« teh receptov, ki se pojavljajo leto za letom že trinajst let. Pove, da je še vedno največji naval na fižolove torte; njihova sovaščanka Andreja Škrabec – mi smo jo predstavili lani, prav z legendarno torto – jih vsako leto speče dvajset, ljudje pa so pripravljeni tudi eno uro v vrsti na soncu čakati za kos. Maruša osuplo zmajuje z glavo, kako je to lepo in neverjetno hkrati. Ponosna je na Hrovačo. Prav slišati je to. Neki fant v gimnaziji ji je rekel: »Maruša, tako luštna punca si, ampak mene res malo moti, da tako po ribniško zavijaš.« Tudi ko je imela lase pobarvane modro, je bila še vedno od tod.
Nik Starc: med kuhinjo
Nik si je zamislil fižolovo pico; fižol je že v testu, v taki ali drugačni obliki pa je vkomponiran tudi v nadev; nekje je stročji, na posteljici iz grahovega pireja, nekje v zrnju, za vsakogar nekaj. Pico je v prenosni pečici (no, 180 kg) v nekaj minutah vrhunsko spekel Mitja Ilc. Pečica, ki nas je vse navdušila, doseže tudi 400 stopinj, tako da je sir kar takoj začel brbotati, kruh – imeniten je bil! – pa rjaveti.
Okrog nas pod kozolcem je bilo vse živo; psi so željno hipnotizirali krožnik s čevapi, muhe so letale po pripravljenih scenah za slikanje, dojenčki so jokali, domačini so debatirali o fižolovem dnevu, tu in tam kakšen je prišel mimo kar tako, da nas je pozdravil. Samo Nežko Golež smo pogrešali, da bi ji rekli, da je spekla res zanimivo rulado. Sladko in slano hkrati. Pa še fižolovo.
