Odprta kuhinja: Hrana in potovanje gresta z roko v roki

Ukvarjamo se samo s potovanji, bi lahko prevedli njihovo sicer angleško geslo. Ampak to niti ni res: petnajst let imata agencijo, deset let kavarno, zdaj pa še čisto nov bistro. V času, ko nas vabijo dopusti, smo se podali na majhno pot z Anuško Cerovšek Beltram in Marjanom Beltramom z agencije STA potovanja.

»Potovanje in hrana gresta z roko v roki, to ljudi še zlasti zadnje čase zelo navdušuje. Lov na lokalne okuse je postal eden pomembnejših delov poti,« začne Anuška. Z Marjanom hrano z veseljem spoznavata na svojih številnih potovanjih; nikoli se jim nista odrekla, tudi ko je obseg njunega posla v agenciji STA potovanja rasel. Ker pa sta oba podjetniški duši, sta se hrane lotila tudi na drug način. Ob petnajsti obletnici ustanovitve njune agencije sta ji priključila še bistro, tako da se zdaj vse tri »izpostave« držijo skupaj na sončni ploščadki pod ljubljanskim Nebotičnikom.

Mala terasa, kot zadnja, je nastala po vzoru bistorjev, kakršne srečujemo v velemestih: to je naslov za hitro kosilo, na sodoben način, za ljudi, ki si med delom ne morejo privoščiti neomejenih posedanj. Anuška je tu kar določna: »Na agenciji smo zmeraj imeli točno eno uro za kosilo. Ko sva z Marjanom delala še sama, sva kar zaprla, da sva šla lahko jest, in to se je tudi ohranilo, tako da imajo še zdaj vsi naši zaposleni – medtem se je njihovo število povečalo na 15 – uro popoldanske pavze,« pravi. Tudi ideja za kavarno, ki se je že prej dotikala njihove agencije, je zrasla iz prepleta dela in oddiha. Na Taksimu, enem od istanbulskih turističnih »žarišč«, znanem prav po restavracijah in cestni hrani, sta zakorakala v neko agencijo, ki je imela priključen tudi lokalček. »Kako nobel: lastna kavarna v delovnem prostoru,« sta se navdušila in si jo zaželela tudi v Ljubljani. In jo zares tudi ustanovila – kot prostor za predavanja, dobro kavo, sproščena srečevanja.

Njuno življenjsko filozofijo je mogoče na neki način razbrati (tudi) iz njunih gostinskih projektov. Tudi ko delata, ko sta v pisarni, imata rada okolje, ki je sproščeno, domačno in na neki način udobno. Recimo, da greš od delovne mize naravnost na kavo ali kosilce kar v lastni službi. »Čisto vse pa tudi ni posel. Čez meje se ne gre,« pravita. Dela je vedno ogromno in človeka zlahka posesa in si ga prilasti. Zato: vzameta si čas za dopust, za potovanja, z otrokoma gresta po svetu tudi za mesec dni, če jima tako ustreza. Vzameta v zakup, da bo v tistem času narejeno manj oziroma ne ravno stoodstotno. »Že na začetku sva se odločila, da bo to najin tempo,« pravita.

Njuna zasebna potovanja so raznovrstna in redna: nekaj je čisto običajnih, kot jih imamo vsi – izpolnjujeta si neuresničene želje po destinacijah, o katerih sta sanjala v otroštvu. Nekatera so povezana z njunim priljubljenim športom, kiteboardingom, tretja so napol poslovna, kajti obseg njunega posla je pester. Anuška je lani ustanovila še turistično platformo za množično financiranje Travelstarter, kamor se lahko vsak prijavi s svojo zamislijo, povezano s turizmom, in upa na finančno podporo svetovnih popotnikov. Razglašena je bila celo za najvplivnejšo žensko slovenske zagonske skupnosti. Marjana najdemo v drugih vodah, pri zanimivem pripomočku za akupresuro, s katerim meri na povezavo med sodobno in alternativno medicino – v obliki aplikacije, ki bo dostopna vsem.

Nekaj številnih zanimanj pa gre tudi na račun tega, da se agencija STA potovanja ukvarja – ob iskanju ugodnih letalskih vozovnic, po čemer jo slovenski popotniki najbolj poznajo – tudi z drugimi aktivnostmi. Eden od programov, ki ga Anuška in Marjan poudarjata in je prav zdaj zaradi letnega časa najaktualnejši, so otroški počitniški kampi po ameriškem vzoru v različnih državah po vsem svetu, prav tako posredovanje za študente, ki hočejo delo v tujini in ideje za leto, ki ga vse več mladih pred vpisom na univerzo preživi popotniško. Letos so dobili tudi licenco, da so se začeli ukvarjati s tujimi turisti, ki prihajajo k nam: pilotno pripravljajo urbane ture po Ljubljani, in sicer z licenco avstralske potovalne agencije Intrepid. Turistom kažejo kotičke, ki bi jih sami težko našli, kajti celotna zgodba turizma se v tem času obrača: k temu, da bo lokalni vodnik znal predstaviti turistu, zakaj Ljubljančani ljubijo Šmarno Goro, na primer. Od tod tujci, ki jih srečujete na Rožniku ...

Potrditev, da potovanje in hrana gresta skupaj, pa je tudi naša iztočnica: Anuška in Marjan sta pripravila nekaj jedi, ki pripovedujejo zgodbo o njunih poteh še drugače kot z besedami. S spomini in željami. Z nepozabnimi, čeprav včasih majhnimi trenutki, ki nas tako zaznamujejo, da se sploh uvrstimo med turiste in popotnike: to so trenutki, po katere letimo na drugi konec planeta, če je treba. »Izbrala sva takšne jedi, ki so hitro narejene in preproste, kajti prav veliko časa za kuhanje kljub vsemu nimava,« pravi Marjan. »Ne marava težke hrane, najbolj blizu nama je italijanska. In najpogosteje se med našimi kosili, ko potujemo po Apeninskem polotoku, kosilo začne prav z brusketo.« In smo že v Toskani. Potem se selimo v New York, turistično meko, ki jo naša sogovornika redno obiskujeta. Najpomembnejša jed z zgodbo je vsekakor sirov kolač v kozarčku, kajti spominja ju na to, kako sta se v tem velemestu zaročila. Ob dobri večerji je bilo to. In še tisto, kar nas pelje naprej: želja. Spekla sta lososa, ki govori o tem, kako si kot družina želijo bolje ogledati Skandinavijo.

----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Losos. Pripravila sta ga preprosto popečenega v ponvi z nekaj divjega riža - tega radi postrežejo tudi v bistroju. »Takšen riž ima za naju boljši, bolj oreškast okus.« Tudi tega sta odkrila na enem od potovanj, všeč pa jima je, ker tudi po kuhanju ostane še malo »na zob«. Ta jed je pravzaprav Marjanov izbor: njegova ljubezen so ribe na splošno in morske jedi. Anuška je bolj »mesna«, ampak se je uspešno prilagodila, pravi. Lososa sta izbrala zato, ker ga je precej lahko narediti, malo pa tudi zato, ker ju spominja na Skandinavijo. »Slovencem je to zelo blizu in ljuba destinacija, pri čemer je sitno le to, da je zelo primeren čas poleti. Veliko Slovencev najema avtomodome ali pa se na sever celo odpeljejo z avtom, kar nekaj jih zanima tudi severni polarni sij. Midva sva do zdaj prispela do ŠVEDSKE, na seznamu želja pa imava še Norveško in Islandijo,« pravita, pri čemer je tu prizadeven zlasti Marjan, za Islandijo pa navija tudi hčerka Ava. Pravita, da je ta otoška državica na splošno tako priljubljena, da bodo omejili število turistov, ki jih bodo spustili v državo. Tako Marjanu kot Anuški Skandinavija predstavlja tudi pojem v oblikovanju: čiste linije in načelo manj je več.

Tole je pa recept. Kako najbolje doživeti NEW YORK. To je ena najbolj priljubljenih destinacij naših sogovornikov, tako da so njuna priporočila tule kar kredibilna. »New York sva obiskala že v vseh letnih časih. Najlepše obdobje je zagotovo med majem in septembrom, ko lahko večino časa preživiš zunaj, v kakšnem parku ali kavarnici. Če moram danes rezervirati letalsko vozovnico, bi jo za september. S seboj nujno vzameva tekaško opremo, nekaj prostora pa pustiva tudi za kakšne nove stvari, čeprav se je v zadnjih letih ponudba v New Yorku približala ponudbi v Evropi in v metropolo ne hodiš več po nakupih, temveč po nove izkušnje in dogodivščine. Ker nameravava teči v Centralnem parku, izbereva hotel čisto zraven. Vse drugo delava spontano.
Najinih deset stvari, ki jih nikakor ne bova spustila v tednu dni v New Yorku (če potujeva brez otrok), je: 1. jutranji tek po Centralnem parku, 2. zajtrk v Bryant Parku, 3. kosilo v eni izmed številnih kavarnic v predelu Soho, 4. obisk Ameriškega prirodoslovnega muzeja, 5. obisk plaže na Coney Islandu, 6. pokušanje lokalnega piva v pivovarni Brooklyn, 7. popoldanski piknik na jadrnici, ki pluje okoli Kipa svobode, 8. večerja v predelu Meatpacking, 9. s kolesom čez Brooklynski most na najboljši »cheescake« v mestu v Junior's Diner in 10. obisk enega izmed zelo priljubljenih kabaretov. Najpomembnejše v vseh večjih mestih pa je, da se zgubiš in odkriješ najmanj en nov kotiček, ki ga boš obiskoval v prihodnjih letih.

Italija, TOSKANA. Spomin na potovanje po podeželju, na okus po oljčnem olju, domačih mesnatih paradižnikih in baziliki. »Sem že v mislih v stari vasici. Na hribu je, tako kot ljubka istrska mesteca. Vstopiš med hiše in tavaš po ulicah, potem pa nenadoma najdeš teraso, patio, skriven in zaščiten. Nič kaj posebnega ne pričakuješ, ampak ko na krožniku dobiš vso to preprosto svežino in domače okuse, spoznaš, da boljšega ni. Dolce far niente. Belo vino, mogoče kaj pašte za povrhu. Ne vem, kako jim uspe tako seksi postreči čisto navadno brusketo. Pa sploh ni treba, da si v prestižni restavraciji, povsod to znajo. In potem misliš, ah, to je zato, ker smo na podeželju. Ampak potem prideš v Firence - v veliko mesto. Ampak tudi tam ima paradižnik okus,« pravi Marjan.