Tiskane izdaje
Si ga predstavljate? V kuhinji, oblečen tudi v mornarsko majčko, pripravlja v ponvi meso po receptu iz knjige, v drugem loncu brbota omaka, ki jo spotoma meša z leseno žlico, na kuhinjskem pultu stoji kozarec rdečega vina in povsod naokoli odmeva njegova italijanska kancona. Skoraj vse smo zajeli v tem orisu, potem ko smo igralca in voditelja Jana Bučarja povprašali, brez katerih stvari v njegovi kuhinji ne gre.
#1 Mešalnik. Voditelj si vsako jutro, poleg obvezne kave, naredi in privošči tudi velik odmerek vitaminov. V sokovniku si stisne različno sveže sadje in se tako za začetek dneva napolni z energijo. »Pomaranče, banane, limone, hruške - brez tega ne gre,« nam pove. Jan je voditelj kuharskega šova na eni od komercialnih televizij, v katerem znotraj določenega časovnega okvira kuhajo mame in otroci. »Jeseni začnemo snemati novo sezono. Prva sezona je bila sicer zanimiva, ampak mogoče bi si želel, da bi si tekmovalci upali več in pripravili kakšno kulinarično ekstravaganco. Sam se sicer v kuhinji držim ustaljene priprave jedi kot pijanec plota, če pa bi v oddaji nastajali bolj eksotični recepti, bi se morda tudi jaz naučil česa novega,« se nasmeji.
#2 Lesena žlica. Je sestrino darilo za njegov trideseti rojstni dan. Najprej je bila žlica res le za okras, potem pa jo je začel uporabljati tudi pri kuhi. Z njo tako ustvarja dobrote, meša omake in preskuša okuse v kuhinji, kjer se opazi in začuti zgodovina starih meščanskih stanovanj v središču Ljubljane. Visoki stropi, debeli zidovi in manjši prostori. Sicer je tudi sam bolj konvencionalen kuhar, ki doma najraje skuha tisto, kar je preverjeno in kar zna. To so različne rižote, testenine. Uživa tudi v dobro pripravljenem in odličnem kosu mesa. Najbolj pa občuduje svojo mamo, ki vso ožjo družino, kar pomeni približno 24 lačnih ust, večkrat na leto na družinskih srečanjih nahrani in napoji. »Mama nas drži skupaj,« pove igralec. »Kosila in večerje ob praznikih so vedno zelo glasni, zabavni in sproščeni.« Za to ji je iskreno hvaležen.
#3 Električna kitara. Glasba je Janova otroška ljubezen – pri petih letih se je začel v glasbeni šoli učiti igrati kitaro, takrat še klasično, potem pa je v srednji šoli spoznal električno in se vanjo nesmrtno zaljubil. Zdaj sicer ne igra več tako pogosto, ampak kadar se loti ubiranja strun, si napolni prav vse baterije. V času navdiha jo vzame tudi v kuhinjo, čeprav ob brbotanju omake v ponvi raje zapoje kakšno italijansko kancono. Med študijem in še pozneje je zamenjal več pevskih učiteljev, s svojim glasom pa napolni prostor do zadnjega kotička, četudi so stropi visoki. Na svoje oči smo se lahko prepričali o tem in se do solz nasmejali, ko nam je z zgodbo orisal dogajanje v kuhinji. Počutili smo se kot v enem od animiranih filmov, kjer Jan risanim junakom redno posoja svoj glas. Ja, pri njem ni nikoli dolgčas in smeha je povsod dovolj.
#4 Kuharske knjige. Je velik ljubitelj kuharskih knjig Boštjana Napotnika, ki po njegovem mnenju bralca na zelo duhovit način popeljejo do gurmanskih užitkov. Preskusil je že vse recepte in prisega na saltimbocco a la romano. To je telečje meso, pripravljeno z žajbljevimi listi in pršutom. Prizna, da ga včasih pripravi tudi s puranjim mesom, tu pa se njegovo eksperimentranje v kuhinji konča. Želi si, da bi kuhal bolj pogumno in se prepuščal raziskovanju okusov, le strah, da jed ne bi uspela, je premočan in zato v pomanjkanju časa raje ne tvega. »Če se ustvarjanje v kuhinji kdaj ponesreči, ostaneš lačen,« razmišlja Jan. Ampak potem ugotoviva, da je v središču mesta to res bolj težko. :) Poleg rdečega mesa si rad privošči kozarec rdečega vina, njegovo usodno je zagotovo shiraz. Pri belem mesu ali v poletnih dneh pa raje popije kozarec malvazije ali sivega pinota.
#5 Skodelica. »Midva na kolesu« piše na njej in mu je zelo ljuba. Ob posebni priložnosti jo je dobil od svojega nekdanjega dekleta. V njej se največkrat znajde kava, ki si jo skuha vsako jutro. »Mora biti močna, gosta, malo jo še posladkam in vanjo nalijem še prav toliko mleka,« nam pove. Ker ima malo nižji tlak, mu je že pred leti zdravnica priporočila, naj čez dan kar spije malo več kave, in tega se drži. V njegovem delovnem dnevu se potem zvrstijo še tri ali štiri. Še vedno pa čaka, da se v njem še bolj strastno prebudi želja po pripravi čajev. Zelo ga zanima kultura pitja čaja. Doma ima že bogato zbirko čajev in tudi pogovori s prijateljem in pisateljem Žigo Gombačem se velikokrat vrtijo okoli njih, saj je Žiga velik poznavalec in ljubitelj teh toplih napitkov. Vendar se Jan zaveda, da mora vse dozoreti, in tako je tudi s čaji. »Zanje si je treba vzeti čas in jih preskušati, se opazovati in jih čutiti. Tudi to me čaka nekega dne, ko življenje ne bo tako hitro in stresno.« Pa bo kdaj tako?
