Odprta kuhinja: Jejte z vsemi čutili, bodite zraven, ko kuhate

V Odprti kuhinji smo se pogovarjali z Urbanom Urbancem, svetovalcem za zdrav način življenja.

Wed, 27.01.2016, 15:00

Urban Urbanc vse, kar pove, preskusi na sebi. Vsiljuje pa nikomur nič, zatrdi.Je prepričljiv sogovornik in posebno zanimiv, ko govori o tem, kako je treba prisluhniti telesu, ga negovati kot celoto, kajti sicer nam tudi najboljša hrana nič ne pomaga. Njegova ljubezen je še tango, po izobrazbi je učitelj športne vzgoje, vodi trgovino z zdravo hrano Dobra misel v Lescah.

Kakovostna hrana je eden od stebrov, na katerih je postavljen vaš način življenja. Ste v zadnjem času doživeli kakšen nov vpogled, razsvetljenje, kot sami pravite takim trenutkom, na to temo?

Ukvarjam se predvsem s svetovanjem o ekološko pridelani hrani, ker verjamem, da industrijska pridelava hranila napolni s številnimi dodatki, za katere telo niti ne ve, kaj bi z njimi počelo. Prvi razlog je že v tem, da vodim trgovino z ekološko prehrano in bi bilo čudno, če v to, kar prodajam in svetujem, ne bi verjel, drugi pa je v tem, da lahko sam na sebi sproti preverjam učinke. In eden najpomembnejših učinkov takega prehranjevanja in razmišljanja je, da ne potrebuješ več toliko raznih »mašil«, kot so sladkarije in drugi dodatki, sem ugotovil. Mislim, da človek količinsko pravzaprav potrebuje zelo malo hrane, ta pa mora biti kakovost­na, bogata s hranili, vitamini, minerali ..., poleg tega moramo imeti zdrava prebavila, da dobro vsrkajo hranila. Spodbujam tudi vse, ki se vračajo k hrani naših prednikov, k sortam sadja, zelen­jave in predvsem žita, ki so prehranjevale generacije pred nami.

O hrani je v zadnjem času toliko informacij, da je učinek že nasproten: ljudje vedo ogromno, a hkrati manj. Kaj vas v zadnjem času najpogosteje sprašujejo, ko ste v trgovini, za prodajnim pultom? Je še moderna superhrana?

Do neke mere je še – predvsem pa zaradi tega, ker je današnja hrana osiromašena ter ne vsebuje toliko vitaminov in mineralov kot pred petdesetimi leti, na primer. Še vedno pa pride kdo, ki je prepričan, da si bo s tako imenovano superhrano v dveh tednih ali mesecu izboljšal zdravje. Take kar hitro postavim na realna tla – kar je sicer zame slabo, kajti potem tega izdelka ne prodam. Ampak jaz preprosto ne nočem zavajati. V trgovino prihaja vedno več ljudi, ki so ozaveščeni, ki se želijo zdravo prehran­jevati, in vedo, da je zdrava hrana taka, ki jo pripraviš sam, z zdravimi sestavinami, zase in za celo družino, in to z ljubeznijo. To naredi veliko več kot hitra hrana, trendovski obroki ali, če hočete, neka superhrana, ki je ponavadi samo tržna niša. Imate prav, vse kaže, da potrošništvo deluje tudi na področju informacij, in ljud­je v tej poplavi ne vedo, komu bi sledili. Zato poskušam biti čim bolj jasen, kadar me kdo vpraša za nasvet, rečem: jejte čim bolj preprosto, uporabljajte zdravo kmečko pamet, v pripravo vključite vse sestavine hrane – beljakovine, hidrate, maščobe –, kuhajte z vsemi čutili in predvsem bodite zraven, ko kuhate.

Če pa hoče praktične nasvete: ne uporab­ljajte izgovora, da nimate časa za hrano. Jaz živim sam in pri kuhanju samo za enega se včasih res zdi, da vzame preveč časa. Sam to rešim tako, da si pogosto skuham zvečer nekaj več prosa, kvinoje ali riža, dam v hladilnik in si potem dva dneva lahko pripravljam različne kombinacije ... Če kdo potrebuje spodbudo: ni treba prav veliko, da se človek obrne nazaj in se znova začne zavedati samega sebe.

Kdaj ste se začeli aktivno ukvarjati z vprašanjem hrane?

Pred časom sem se tako slabo počutil, da sem se prav moral vprašati, kakšno vlogo ima pri tem hrana. Šel sem najprej na bioresonanco in kolonhidroterapijo, tako da se je moje telo v resnici v celoti očistilo in rezultati so bili opazni: miren spanec, nisem bil več tako razdražljiv, po bioresonanci pa sem tudi ugotovil, na katere stvari sem alergičen ali intoleranten oziroma jih moje telo ne prenaša dobro. Ko sem to odstranil iz svoje prehrane, se mi je stanje opazno izboljšalo in sem dobil potrditev, da to ni izmišljotina: telesu preprosto moraš dati hrano, s katero se bo dobro počutilo.

Kaj torej jeste?

Veliko stročnic in zelenjave, sadje, žita, oreške, od mlečnih izdelkov pa pijem kozje mleko ter tu in tam jem kozji sir. Mesa ne jem že 13 let, ampak ne zato, ker bi imel kakšne predsodke. Preprosto ni mi všeč. Vsakemu zato tudi mirne duše rečem: jesti moraš tisto, kar ti ustreza, ne pa, kar je rekel sosed ali je pisalo v neki reviji. Zakaj bi se odrekel mesu, če ti pa diši? Pazi le, da ga ne poješ preveč, saj meso telo močno zakisa. Če se nečemu odpovedujemo, telo pa po tem kliče, si tem naredimo veliko škode.

Vaš sistem deluje? Ste tako združili hrano, gibanje, počitek, čustva, da se dobro počutite in ste srečni?

Da, deluje. Tako se prehranjujem že dobrih pet let, predvsem v zadnjem času pa se počutim res odlično. Opazil sem namreč, da ravno misli in čustva močno vlivajo na to, kaj bo naše telo naredilo s hrano, ki jo pojemo. Kar ozrimo se kdaj k starim pregovorom: nekaj nam gre na jetra, v želodcu nas stiska ... Veliko teh rekel omenja organe, ki so povezani s prebavljanjem oziroma prenosom hrane na mesta, kamor mora priti. Če smo stalno v skrbeh, bodo želodec in prebavila rahlo zakrčeni in nam ne bo pomagalo, tudi če jemo zlato hrano. Kadar nas je strah, so zakrčene ledvice in tako ne morejo čistiti krvi. Zato tudi lahko rečem, da sem v zadnjem času srečen, kajti spoznal sem, da je moje dobro počutje v celoti odvisno samo od mene in od mojih dobrih misli. Ter seveda od primernega gibanja in zadosti kakovostnega spanca.

Vendarle pa vsi živimo tudi v zunanjem svetu. Kako ohranjate osredotočenost na samega sebe in svoja dejanja?

Lahko opišem kar s primerom hrane: kadar grem kam za dva, tri dni, pa tam ni hrane, ki bi mi bila po volji – pač jem tisto, kar je. Raje, kot da bi bil lačen. In si mislim: bom pač v naslednjih dneh popil kakšen zelen smuti več, se morda kakšen dan postil z zelenjavnimi sokovi, da to spravim iz sebe. Velikokrat si tudi vnaprej pripravim hrano in jo prinesem s seboj, res pa je, da me potem včasih malo čudno gledajo ...

V zadnjem času se je veliko govorilo o glutenu. Kaj pa vi mislite o tem vprašanju?

Kolikor lahko to spremljam po vprašanjih ljudi, ki prihajajo v trgovino, je težav z glutenom res vedno več, pri čemer se mi zdi najbolj pomembna skupina otrok. Če bi lahko še verjeli, da del težav s presnovo glutena pri odraslih izvira »iz glave«, kajti znanstveni podatki glede teh intoleranc niso soglasni, pa težko verjamem, da bi si otroci težave domišljali, razen če bi bili tako pod vplivom staršev. Žito, predvsem pšenica, nikakor ni več takšno, kot je bilo v času naših babic. Razni pospeševalci in zaviralci rasti so naredili veliko škode.

Pri vseh vprašanjih, povezanih s hrano, mislim, da je vredno poskusiti: če nam to prinese boljše zdravje ali počutje, pač sledimo svojemu telesu. Vsakemu svoje: za nekoga je primerna paleolitska ali ketonska dieta, drugi bo lahko shujšal z ločevalno dieto, tretji bo postal vegan …

Je ljudem težko svetovati? Ne nazadnje je to dokaj odgovorno …

S tem vprašanjem se spoprijemam prav v tem času. Opažam namreč, da niti zdrava in ekološka hrana in fizična aktivnost nista dovolj, ampak je za zdravo življenje resnično potreben holističen pristop. Dejavnikov, kako to doseči, je več, največji med njimi pa je miselna naravnanost k pozitivnemu: sami sebe moramo sprejemati in biti s sabo zadovoljni. Pa početi moramo tiste stvari, ki so nam v življenju všeč. Misliti dobro o drugih in o sebi. Izločiti moramo tudi stres ali pa ga vsaj poskušati omiliti. Tehnik je ogromno in se ne bi spuščal v naštevanje. Ko torej človek pride k meni, razmišljam o njem celostno; ocenim ga po njegovih vidnih značilnostih, od tega, ali je bolj močan ali suh, ima zdravo kožo, nohte in lase, potem se vsaj pol ure z njim pogovarjam, prosim pa ga tudi, da mi napiše, kaj je jedel zadnjih deset dni, in to čisto iskreno. Še več pa povesta govorica telesa ter predvsem energija, ki jo človek izžareva – ponavadi se tega ne zaveda.

Kaj pa razberete iz teh jedilnikov?

Ogromno je kruha, preveč je sladkarij, sladkorja, ki je dandanes skoraj v vsakem izdelku, saj je dober konzervans, pa mleka in mlečnih izdelkov, premalo je zelenjave, stročnic, žit, oreškov. Jedilniki so zelo enolični in revni z minerali in vitamini.

Konkretno: kaj svetujete namesto sladkorja?

Vse, kar je sladko, je še vedno sladkor, ampak morda melaso ali javorov sirup. Melasa je stranski produkt pri pridelavi sladkorja, je bolj kompleksnega okusa in sestave, vsebuje veliko kalcija, magnezija, kalija in železa, če ji dodamo še nekaj limonovega soka, ki bo pomagal pri absorpciji železa, lahko računamo na »koristen« napitek. Sam po športu na primer vedno pijem melaso, da si povrnem izgubljene minerale, pa še napolnim si zaloge glikogena.

Ste dober športnik, vaditelj: kako bi nekoga, ki za to nima veselja in občutka, prepričali, da bi se dovolj gibal?

S športom se ukvarjam rekreativno in v njem izredno uživam. Sem namreč profesor športne vzgoje, tako da se s tem srečujem že od malega. Kdor si želi povrniti ali izboljšati zdravje in dobro počutje, bi se vsekakor moral ukvarjati z neko njemu všečno dejavnostjo, ki razmiga telo, napolni kri s kisikom ter dvigne srčni utrip vsaj nad 130 udarcev na minuto. Nekoga, ki nima interesa in ne pozna pozitivnih učinkov, ki ji prinaša rekreacija, je težko prepričati o čemerkoli – tega niti ne poskušam. Na predavanjih o zdravi hrani govorim o pozitivnih učinkih športa, hrane in dobrih misli, vendar mora posameznik do tega priti sam. Nikogar več ne prepričujem o ničemer, poskušam biti samo še zgled.

Je zasvojenost s športom dobra ali slaba?

Zanimivo in kompleksno vprašanje. Nobena zasvojenost ni dobra, a če jo že »potrebujemo«, je morda takšna s športom še najbolj primerna. Ukvarjanje z rekreacijo je vsekakor izredno pozitivno, vendar se moramo znati poslušati, se kdaj malce ustaviti ter dati telesu čas, da se regenerira – s kakovostno hrano in dovolj počitka.

Sam veliko tečem in delam vaje za moč. Ne bežim pa od problemov s športom. Z njim se ukvarjam samo takrat, ko se dobro počutim, saj se mu drugače ne posvetim s celim bitjem. V zimskem času, recimo, si privoščim vsaj dvomesečni odmor, da se telo regenerira in sem na pomlad spet optimalno pripravljen na sezono. Kot narava, ki pozimi malce počije in gre v korenine.

Kakšen mora biti vaš dan, da se zvečer uležete v posteljo in ste popolnoma pomirjeni in zadovoljni?

Vsaka stvar, ki se mi v življenju zgodi, toliko vpliva name, kolikor ji jaz to dopuščam. S tem ne mislim, da v sebi potlačim »slabe« stvari in se osredotočam samo na lepe. Ni problem, situacija ali človek tisti, ki vpliva name, ampak je pomemben samo moj odnos do tega, kar sem, in vsega, kar me obdaja.

Svoj dan poskušam preživeti tako, da me vse, kar počnem, izpolnjuje. Kadar pa »moram« narediti kaj, kar me morda ne osrečuje popolnoma, se glede tega vseeno ne sekiram in vse opravim z dobro voljo.

Imam srečo, če lahko tako rečem, da si svoj dan naredim sam in samo od mene je odvisno, kako se bom zjutraj, ko vstanem, v mislih in srcu naravnal. In četudi je dan »slab«, se s tem ne obremenjujem, še manj pa se proti temu borim. Sprejmem, da tako pač je tisti trenutek, zagotovo pa se bo vse skupaj zelo kmalu obrnilo na bolje. Ko sprejmeš svet takšen, kot je, tudi svet v celoti sprejme tebe.

Vsak večer sem hvaležen za veliko stvari, če ne za drugo, pa za to, da sem zdrav, da lahko skrbim zase, da se lahko preživljam z delom, ki me osrečuje, ter da ljubim – življenje.

Prijavi sovražni govor