Odprta kuhinja: Ko bodo prišle race

Po svoje je kar prav, da je deževalo in se je pokrajina enkrat kazala tudi v manj čarobni luči. Za opomin, da ima vsaka stvar dve plati. Človek je namreč ob lepih zgodbah o mladih ljudeh, ki so se vrnili h koreninam, k naravi, in obračajo načine, kako pridelujemo svojo hrano, hitro zasanjano preveč prevzet. Tadej Pačnik in Zulejka Javeršek sta šla iz Ljubljane na Koroško, na ekološko kmetijo. On filozof, mojster aikida, komparativist, tako kot ona. Zulejka pa je tudi ena bolj znanih blogerk o hrani pri nas. Vegetarijanka. Filozofski, etični duši sta prevzeli – živinorejsko kmetijo. Pripovedujeta o obeh plateh vrnitve.

Glavni sprožilec so bili otroci. Ko je prihajala starejša hčerka, Lila, je mladi par začel razmišljati, kam naj se preselita, da bo dobro za otroka. Sprva sta živela v Ljubljani, se vmes preselila na Zaplano, kjer pa se nista dobro počutila. Ob prvem dojenčku se je zastavilo vprašanje: je enosobno stanovanje v Štepanjskem naselju res najboljša možnost?

Tadej s preprostimi besedami pove, kako je v mestu čutil neznansko gnečo. Toliko je ljudi, pravi, da ne more vsak dobiti svojega kosa tal, temelja, kamor bi se lahko trdno postavil. Zanjo je bilo teže; ko je Tadej začel omenjati Koroško, Jamnico in kmetijo svojih staršev, je morala na list napisati seznam vseh argumentov za in vseh proti. Očitno: pretehtali so argumenti, ki so kazali, naj začneta na novo tam, kjer je veliko prostora in globoki temelji. Na kmetiji, ki ima leseno kaščo, staro več kot tristo let. In kjer je vse naokrog prostor, globoki gozdovi, grape, pa tudi odprti vrhovi, od koder pogled nese daleč po razgibani koroški pokrajini.

Tadej je staršem povedal, da bi se lahko vrnil. Ampak ne kot sin, temveč kot mladi gospodar. Pred dvema letoma.

Prehod na žita

Jamnica je zaselek je na masivu med Dravo in Mežo, kmetija Zvonik, kjer so doma Pačnikovi, je pripeta na strme hribe Strojne. S hišnega praga se vidi s smrekami porasla globel, ki je nasproti, če bi se odpeljali še nekaj više, bi se pogled odprl vse do Pece. »Od tod sem po svoje ušel; v Ljubljano, da bi študiral, prepričan, da se ne bom vrnil ... Ko pa sem vendarle se, sem ugotovil, da so malokje ljudje tako odprti.« Na Jamnici, pripoveduje, je kakih deset kmetij, od tega pol ekoloških, imajo eko hotel, kjer razvijajo kolesarski turizem.

Kmetija, kamor sta se mlada vrnila, je bila po tradiciji živinorejska: še zdaj imajo krave dojilje, torej oddajajo teličke, polovica od skoraj 30 hektarov pa je tudi gozda. Takoj ko sta prišla Tadej in Zulejka, sta začela obračati smer – počasi, ampak v skladu s tem, kar mislita, da je prav. »O kmetovanju pravzaprav vem premalo; ampak ne samo jaz, pogrešam strokovno podporo, svetovanje, kako delovati, če hoče kdo gospodariti kot midva: ne želiva monokulture.« Odgovor bi se utegnil skrivati v tem, da način razdrobljene pridelave pravzaprav, kot je razumel Tadej, odsvetujejo. Sam pa ve, da je bila to nekdaj tako rekoč samopreskrbna kmetija, kjer so gojili vse in imeli še kaj nenavadnega, kot je bar, za povrhu. Pri nas, pravi, ekološke kmetije niso mainstream, tako kot v Avstriji, ki je nedaleč stran. Glavnina podpore in svetovanja je torej še vedno usmerjena k dobičku in možnosti čim manj ročne obdelave.

Kaj imajo zdaj: poleg še nekaj živine, ki ji omogočajo pašno rejo, že nakazujejo glavno smer: žita. Pridelava in predelava. V ponedeljek bi Tadej – če ne bi deževalo – še enkrat pregledal letošnji pridelek pire, poželi so tudi že pšenico, čakala sta jih še rž in toter ali riček, ki sicer ni žito, v zadnjem času pa vseeno pravi hit zlasti na Koroškem. Drugi del: Tadej je velik del dokaj strmih bregov, ki pripadajo kmetiji, že zasadil z novim nasadom, za katerega misli, da lahko drži pokonci zgodbo te kmetije tudi sto let, če bo treba: orehe in lešnike. V mislih imata še travniški sadovnjak za stare sadne sorte. Živine čim manj, mogoče na dolgi rok celo samo »okrasna«, kot so na primer konji. Zato, da bi bila kmetija zaokrožena z živalmi, kot zagovarjajo bio­dinamiki, pravi.

Kako z živalmi

To se dotika ene od težav, ki je marsikdo, ki v mestu sanja o tem, da bi se podal nazaj h koreninam, k pridelavi hrane, niti ne ozavesti. Kmetje si nikoli niso mogli privoščiti, da bi imeli oseben odnos do živali, ki so jih gojili, kajti vendarle se je ves čas vedelo, kakšna bo usoda. A generacije se menjajo, prihajajo, odhajajo, ta neizprosna trdost pa je še zlasti težavna, če je človek nagnjen k etičnim, filozofskim vprašanjem. Še huje, če je kdo vegetarijanec: Zulejki je bilo vidno grozno ob tem pogovoru. Zgrbila se je vase, iskala besede. Nima težav s tem, da ji kdo reče kmetica, nikakor pa noče, da bi jo imenovali živinorejka. Videlo se je, da se nikoli ne bo nehala opravičevati, kot je priznala, vsaki živali, ki jo odpeljejo od hiše. Tudi Tadej je bolj tak; težko mu je dajati v živali v zakol, kot pravi, »če nimaš tako vzgojenega srca«. Vendar po njegovem ostri rezi niso mogoči; število glav živine bodo postopoma zmanjševali, kakor bodo dopuščali birokratski okviri in sožitje s starši.

Samota v mestu in na kmetiji

Na Koroškem je ovira tudi to, da so odmaknjeni od mest, kjer ljudje nimajo že sami od sebe dostopa do zelenjave in sadja; skoraj vsakdo ima tu vrt, če ne, pa vsaj babico na kmetiji. Tadej to rešuje tako, da dvakrat na teden, kadar ima v Ljubljani treninge aikida, pot izkoristi za dostavo. Korošci, pravi, so tudi navajeni, da je cena nizka, kar včasih preprosto ne znese, če je treba uporabiti vrhunske surovine in obdelati vse kontrole. Navajeni pa so tudi izjemne kakovosti, kajti tu se res najde še veliko domače hrane: nekdo naredi salamo zase, kar ostane, proda. Manevriranje je zato težavno, hkrati pa je treba biti malo »skupinski« in ne preveč odstopati od cen, ki jih ponujajo drugi v okolici.

Še tretja zadrega pa je ukvarjanje s predpisi; za Tadeja to ni problem, navajen je, za marsikoga – pač. S tem, da bi takoj razumel jezik birokracije, ni oprem­ljen vsak. Še Tadej, pripoveduje, pa težko razume, kako da ne more pšenice, ki jo pridela na njivi, tudi sam zmleti in prodati. Za to je namreč potrebna dopolnilna dejavnost. Jo bo pač odprl, tu se bo lahko bolj kot pri težkih fizičnih delih vključila tudi Zulejka. Ona, pravi, je še malo odmaknjena: deklici sta majhni, druga, Freja, še dojenček. Ves njen čas zahtevata.

Zulejka omeni še eno plat, o kateri bi moral premisliti, kdor se hoče podati na tako pot: včasih postaneš na odmak­njeni kmetiji grozno osamljen, tudi če je okrog tebe polno družine. Tu ni kina ali tortic v kavarni – ampak kina z majhnimi otroki tudi v Ljubljani ne bi bilo, je sklenila Zulejka. Pomislila, pred dvema letoma, da nima službe – pa tudi če bi jo imela, bi bila najbrž bedna –, in prišla v Jamnico.

Race in tolmunček

Tadeju je res lažje; na tej kmetiji je odrasel. Spomnil se je zgodbe iz otroštva: nekdaj je bilo pred hišo veliko napajalno korito, od koder je odtekala voda. Z bratom sta nekoč kar z rokami začela kopati po blatu in ustvarila precejšnjo lužo, že kar tolmunček. Naslednji dan so bile v njem race. Vsi smo se spogledali in začutili v tem prizoru skoraj zenovsko, vzhodnjaško skrivnost. Koplji in bodo prišle race. Metoda: pomembno je, da, kot je to naredil Tadej, opraviš mentalno projekcijo: jaz čez deset let. Vneseš vse spremenljivke. Kar dobiš, je včasih pravo razsvetljenje. Tadej je ob Jamnici videl, da lahko v desetih letih tu naredi nekaj čudovitega zase, za svojo družino in celo za skupnost, če jo prijetno poveže.

Ko bodo na kmetijo Zvonik prišle race – vedeli bodo, kdaj, kajti takrat ne bodo imeli več skrbi vsak dan, kot jih imajo zdaj –, bosta Zulejka in Tadej morda sedela pod lipo, ki stoji na dvorišču, in brala vsak svojo knjigo, kajti oba sta knjižna molja. Tadej se včasih »zabere«, kot pravi, za ves teden. Samo zima mora biti. Katero knjigo bosta brala, vprašam, ko bo vse na svojem mestu. Zamislita se in rečeta, da bi bila to mogoče bolj priložnost, da kakšno napišeta.

Literarna forma, ki se ji reče koan, označuje pogovore med učencem in učiteljem duhovnih modrosti, ki vodijo k razsvetljenju: učenec sprašuje, učitelj odgovarja s kratkimi stavki, včasih popolnoma nesmiselnimi ali paradoksalnimi. Kdor dojame, dojame. Nekdo bo razumel zgodbo o racah, kdo drug prizor, ko nas starejša hčerka Lila, v škorenj­čkih z divjimi živalicami, povabi, naj gremo vsi skakat po lužah. Spet tretji ne bo razumel ne enega ne drugega. In v skladu z najglobljimi modrostmi vzhoda – je tudi to prav.