Odprta kuhinja: Lepo je bilo na njivi

Res je drugače. Osebno. Zrnje, ki smo ga lani skupaj z zmagovalcema nagradne igre Žita Natura posejali na prekmurskih poljih, smo zdaj poželi. Na roke, smo poskušali, tako kot smo sejali. To je bila vrnitev starih časov, spoznavanje z običaji, ki so nekoč zaznamovali spravilo pridelka, s Prekmurci, ki so nas ljubeznivo sprejeli na svoja polja in z nami delili čas in zgodbe, povezane z našim »vsakdanjim kruhom«.

Spomnimo: lani smo v sodelovanju z Žitom in njegovo blagovno znamko bio izdelkov Natura izbrali dva bralca Odprte kuhinje. Nagrada se nam je zdela nekaj posebnega: letna preskrba z žitom po izbiri, to je kar sto kilogramov. Povrhu pa smo nagrajenca Son­jo Čibej iz Trebnjega in Dušana Klobaso iz Ljubljane povabili, da si sama zasejeta in tudi požanjeta nagrado. Da spoznata cel cikel, od semena do krožnika, kar sta z navdušenjem sprejela.

Prostor sta dobila na prostranih prek­murskih poljih: na kmetiji Šiftar v Polani, pri največjem dobavitelju Nature, ter na posestvih Panvite, prekmurskega živilsko-kmetijskega sistema, ki obdeluje za marsikoga nepredstavljive količine hektarov v tem koncu Slovenije. Nagrajenca sta posejala pšenico in piro in skupaj z njima smo tudi mi spoznavali kmečka opravila. Celo Prekmurje pa je malček obudilo spomin na starinska kmečka opravila, kajti način, ki smo si ga izbrali, je že skoraj za etnološke knjige.

Zato smo že ob setvi tudi malo želi. Začudenje naključnih mimoidočih, namreč.

Naš načrt je bil pridelavo hrane narediti bolj osebno: spet najti stik s spoznanjem, da je za pridelek potreben trud – tudi danes, ko je mehanizacija že povsem industrijska. In pokazati nekaj hvaležnosti do narave, ki nam vse to daje. Se naučiti filozofsko sprejemati trenutek, ko ne daje ali daje manj. Se odvrniti od tega, da hrano gledamo kot nekaj samoumevnega.

Dve generaciji na njivi

»Ni zaman človeška družba napredovala,« se je hahljal Črt Šiftar. Čepel je ob robu pšeničnega polja in se smejal nerodnemu klatenju s koso. Le malokdo je bil usposobljen za ta del žetve, zato smo sprva bolj kot ne opazovali Leopolda Miša iz Žita, vodjo programa Natura, ki se je res veselil tega opravila in inštruktorske vloge. Rok Šiftar se je bratu pridružil v dobrodušnem zbadanju. »Računam, da boste prišli potem njivo tudi prekopat z lopato,« se je režal.

Na njivi pa je bila ta čas njuna mama Zora – naš vir znanja in zgodb iz starih časov. Iz generacije je, ko žetev še ni bila kombajnska. (»V kabinah imajo zdaj klimo,« je pripomnila.) Izvira s kmetije in kmečkega življenja tudi ni nikoli zapustila, čeprav je imela ob tem še službo v Muri.

V časih njene mladosti na kmetiji je bila žetev delo, na katero se je odšlo s koso in srpom. »Ne morem verjeti, da to počnem. Po tridesetih, če ne štiridesetih letih,« se je čudila sama sebi, medtem ko je tanke šope pšenice zlagala v povreslo, kakor mu pravijo na tem koncu, in z njim začela vezati prvi snop. »Večkrat sem si želela, da bi se stari časi vrnili. Da bi otroci vsaj videli, kako smo včasih delali.«

Tudi sinova sta tak način žetve od blizu videla prvič, je na glas razmišljala, kajti sredi dvajsetih sta in čisto druga generacija. Čisto druga zgodba, pravzaprav: starejši je študiral fiziko, preden se je vrnil na kmetijo, mlajši najprej matematiko, potem pa ekonomijo in tudi njega zemlja živo zanima, nam je zaupala njuna mama, medtem ko je vezala že drugi snop. Še devetnajst pa jih je manjkalo, da bi zložila prvi »križ«. Tako so na tem koncu na kup dajali požeto žito: v obliki križa, tako da so bili vsi snopi s klasjem v središču. V pet nadstropij so jih postavljali, na vrhu pa je bil še en snop, ki je pokril in zavaroval srednji del, tisti, kjer je bilo zrnje.

Ko pripoveduje, jo vprašam, ali so ti spomini lepi ali je bila to bolj muka, pa odgovori: »Nismo kaj dosti razmišljali, ali je muka. Treba je bilo narediti in to je bilo vse, kar smo morali vedeti. Pa tudi moram reči: lepo je bilo na njivi.« Pa čeprav – pripoveduje, kako so včasih ženske tako dolgo vezale žitne snope, da so od ostre slame zakrvavele, kajti povreslo se veže tako, da se stisne pod pazduho. Včasih je bila njihova naloga tudi, da so z njive spravile plevel, ki bi oteževal žetev: včasih so že večer prej napulile kamilice in jih potem doma sušile, najhujša pa je bila (pravzaprav še vedno je) vijoličasto cvetoča ptičja grašica. Ta se je tako prepletla s stebli žita, da se je včasih cela njiva držala skupaj v enem kosu, je slikovita sogovornica. Spopad s plevelom je tudi njen najgloblje zakoreninjeni spomin, potem se spominja tudi tega, da pšenica ni bila taka kot danes, skoraj pritlična, ampak visoka, kajti vsi so hoteli imeti tudi slamo za steljo. »Takrat je bilo pomembno in se je porabilo vse, danes samo zrnje. Včasih o donosu na hektar ni nihče premišljeval, danes le o tem.« Zrnje so porabili sami: kar ni šlo za hrano, moko, so dobile svinje in krave. Nič pa ni šlo v nič.

Narava je udarila

V večini ljudi klije misel, da je vreme zadnje čase precej hujše, kot je bilo včasih, ampak kot kaže, ni tako. Zora Šiftar se spominja, kako je včasih, ko so želi, nad njih privršala taka nevihta, da so vse spustili iz rok in leteli v zaklon. Včasih pa je bilo tudi toliko dežja, da se križi, ki so ji nekaj dni pustili na njivi, sploh niso mogli osušiti in je zrnje na novo vzklilo v njih. Takrat so jih morali spet raznositi po njivi, da so se sušili, in jih šele potem spravljali domov.

Prav vreme pa je za konec te akcije pripravilo še eno pomembno lekcijo. Vsak žanje tisto, kar je sejal – razen nas. Nad Panvitinimi polji se je namreč le nekaj dni pred našim prihodom znesla toča, ki je neusmiljeno tolkla po tem koncu Slovenije. In vse požela namesto nas. Namreč: ljudje, ki o toči morda slišijo samo pri poročilih, si tega verjetno ne znajo predstavljati, tudi mi smo bili osupli: na polju pire se na steblih ni več držal niti en sam klas! Prav žalostno je bilo videti to za konec. Morda pa tudi pomembno. Opomin o moči narave, ki bo vedno odločujoči dejavnik v pridelavi hrane. Nekdo se čisto majhnega počuti že ob tem, ko vidi moč zrnja, da vzklije in obrodi plod, veliko večji, kot je bilo zrnje samo, kdo drug potrebuje bolj brutalen dokaz. Hudo uro, ki lahko v nekaj minutah klestenja konča kmetovo delo. Resda so posevki dandanes zavarovani, ampak toče si nihče ne želi. Pira je bila dobesedno omlatena, buče na sosednji njivi so bile v globokih ranah, listja sploh ni ostalo nič. Koruza razcefrana v resice.

Le nekaj kilometrov stran so nam pri Panviti odmerili nadomestno polje, nagrajenca zaradi toče nista ostala brez nagrade. Žito je bilo tu nedotaknjeno: enakomerno in zdravo se je razlivalo po rodovitnem polju kot zlato morje. Vsak od nas je odšel domov s kupom vtisov. Majhnih in za marsikoga nepomembnih, nas pa so veselili. Na primer, dogovorili so se, da bodo na polja, kjer pridelujejo za Naturo, posejali mak. Samo zato, da bo na njivi lepo, kot je bilo včasih. Tako, kot je v spominih Zore Šiftar ...