Odprta kuhinja: Les ima čar tudi v kuhinji

Zadnje čase se veliko govori in piše o lesu. Na umetniških tržnicah in v spletnih trgovinah slovenskih ustvarjalcev občudujemo množico lesenih izdelkov, od tistih pričakovanih do bolj inovativnih. Les je lep in ves njegov čar je v lepoti zunanje podobe in toplini dotika. Les, naj bo to zloščena deska ali posivela morska naplavina, je tudi zelo fotogeničen.

V kuhinji in kulinariki je les čisto vsakdanji, samoumeven in pogost material. Lesene kuhinjske deske, kuhalnice, noži z lesenim ročajem, valjar, nožki za maslo in drugi drobni leseni pripomočki. Suhomesne izdelke ponavadi postrežemo na finih lesenih deskah iz bukovega, češ­njevega, akacijevega lesa, pa lesa oljke, javorja, oreha, bambusa. Zadnje čase kot kuhinjski inventar pogosto srečamo tudi stojala za kuharske knjige, lesene valjarje z izrezanimi vzorci, ki se odtisnejo na razvaljano testo, pa razna stojala za nože in ne nazadnje inovativnejše sodobne kose, kot je slovenski lesen ojačevalnik zvoka za pametne mobilne telefone. Ker radi poslušamo muziko, tudi medtem ko mešamo, režemo in sekljamo, tako kot radi objavljamo fotografije hrane na družabnih omrežjih.

Les je neločljiv del naše dediščine. V začetku tega tisočletja so arheologi na Ljubljanskem barju našli leseno kolo z osjo in s svojimi ocenjenimi 5150 leti starosti se to kolo uvršča med najstarejše lesene najdbe v svetovnem merilu. Pred nekaj leti pa so prav tako na Barju našli lesno ost sulice iz lesa tise, njeno starost ocenjujejo na 38 do 45 tisoč let. Pri nas na Dolenjskem poznamo »lesen šporhet«. Ga imate tudi vi? »Ta ima pa lesen šporhet!« je namreč večkrat slišala tista gos­podinja, ki je res malokrat kuhala, pa še takrat njena kuharija ni bila kaj prida. Izraz lesen šporget najdemo tudi v spletnem prostem slovarju žive slovenščine Razvezani jezik, kjer ta besedna zveza označuje nekaj neuresničljivega oz. nekaj, kar ne more obstajati.

Ne dolgo nazaj sem brala o leskovem kruhu – tam v okolici Krna so ga staroverci menda pekli samo enkrat na leto, in sicer na dan po pomladnem kresu. Kruh okrogle oblike iz ajdove in koruzne moke so spekli v peči, v kateri so zakurili z leskovim lesom. Leskove paličice so položili tudi na površino kruha od sredine proti robu, in sicer toliko, kolikor je bilo pri hiši družinskih članov. Vsak je nato dobil kos kruha s pečeno leskovo paličico. Kruh so pojedli, paličico pa vrgli v hlev, klet, na njivo ali v ognjišče. Les je res čaroben in od nekdaj navdihuje.

Današnji recepti, navdihnjeni z lesom? Enostavno sem popekla bagetko z zeliščnim maslom kar na pokritem žaru. Lahko bi sicer žar zakurila z leskovim lesom, a namesto tega sem dodala pest namočenih sekancev lesa jablane na razbeljeno oglje. V pokritem žaru lahko tako dimimo različne jedi in kose mesa. Uporabimo lahko les sadnih dreves, hrasta, jelše, javorja, tudi oreha in trte.

V aluminijastem pekaču sem prav tako na pokritem žaru spekla morske sadeže in jih postregla na leseni deski, skupaj z dimljeno zeliščno štručko in na žaru pečenimi polovičkami limone. Prav posebno lesno noto in dimljen značaj imajo piščančja nabodalca, ki jih položite na deščice iz lesa cedre ali kake od sadnih lesnih vrst. Ko deščico s hrano položimo na žar in zapremo pokrov, se deščica segreva, njen spodnji del pa začne tleti in svetlo siv dim napolni notranjost žara. Deščica naj bo centimeter debela, skob­ljana in naravna, brez premazov. Pred uporabo jo le za dobre pol ure namočimo v hladno vodo, v vodo lahko dodamo sok ene limone. Za izrazitejši okus lahko deščice namočimo tudi v dobro pivo ali vodi dodamo belo vino. Sladico pa sem servirala na imenitnem trinadstropnem stojalu, etažeri, iz akacijevega lesa in jo bogato obložila s svežimi pomladnimi cvetovi potonik in prvih vrtnic. Pravo bogastvo okusov in podob, kajne?