Odprta kuhinja: Ljubko mačehovsko

Jaz sem si letošnji dan žena zamislila malo drugače, brez rož, vsaj brez tistih velikih, v šopkih.

Objavljeno
09. marec 2015 10.14
Mirjam Grilc
Mirjam Grilc
Komaj sem čakala 8. marec, praznik delovnih žena. Socialistično, boste rekli! Res sem otrok socializma, a ta dan mi veliko pomeni predvsem zaradi prijetnih spominov iz otroštva. Že v jutranjih urah je bilo čutiti, da se razlikuje od vsakdana in da so ženske kraljice dneva. Morda se mi je samo zdelo, da so bile videti drugače, a verjetno je bil kak razlog, da so se tako tudi počutile.

Na ta dan se je mama vrnila iz službe z gerberami, vrtnicami in nageljni v rokah. Nato je odšla k frizerju, kajti zvečer jo je čakala »zabava za dan žena«, kar je bil vrsto let privilegij zaposlenih žensk. To so bili lepi časi za udeležene, jaz sem bila takrat le opazovalka. Dandanes, ko sem sama delovna ženska, v trgovinah in na cesti ne delijo več rož, delodajalci te navade ne poznajo, tako si večerjo in morebitno zabavo večina žensk organizira kar sama.

Sama ta praznik počastim s prijateljicami ob večerji ali kosilu in mislim, da je prav tako, saj naziv dan delovnih žena še kako velja za današnjo, sodobno žensko. Mogoče celo bolj kot v časih moje matere.

Jaz sem si letošnji dan žena zamislila malo drugače, brez rož, vsaj brez tistih velikih, v šopkih. Ženskam oziroma svojim prijateljicam, s katerimi sem se srečala, sem namesto rožic podarila pralineje s posladkorjenimi cvetovi mačeh. Čokolada je še posebno priljubljena sladica žensk, rožice so takoj za njo. Brez strahu, cvetovi mačeh so užitni! Nikdar bolj kot v tem času jih ne opazimo tako pogosto, saj so med prvimi, ki se uprejo še nizkim temperaturam. S svojo ljubkostjo in prelepimi barvami vlivajo energijo po morda za nekatere turobni zimi. Priprava ni zahtevna, le malo potrpljenja potrebujete in misel, da čas, ko se takole poigravate s čopičem v roki, ni vržen stran.

Veste, biti ženska, živeti in ljubiti kot ženska je privilegij, ki nam počasi uhaja iz rok! Da ne bo kdo mislil, da želimo biti ženske samo princeske na zofi – nasprotno, delo in ustvarjanje je pravzaprav tisto, kar nas vedno znova osrečuje.