Odprta kuhinja: Lukova smer je Oster rob

Luka Grmovšek je po duši plezalec. Je nesojeni študent, ki je postal zidar za višinska dela. Po zidarjih, ki so hkrati odlični plezalci, je od nekdaj vladalo veliko povpraševanje, zato je imel vedno veliko dela in ni nikoli niti pomislil na to, da bi lahko nekega dne njegovi družini »rezali kruh« japonski noži. V nedeljo smo se udeležili družinskega srečanja, ki je bilo le za odtenek navdahnjeno z japonsko kulinariko.

Prikupno majhno stanovanje v središču Ljubljane, v katerem Luka živi s svojim dekletom Vito, je pogosto kraj nedeljskih srečanj njegove družine. Mama Vilma, očim Saša, sestra Ana, njen sin Dan in neredko še drugi člani širše družine se posedejo za mizo v kuhinji, medtem ko Luka vihti kuhalnico. Vedo, da bodo pri njem deležni nečesa zanimivega, drugačnega, posebnega, kdaj drugič pa jih bo spet razveselil z okusno pripravljenimi tradicionalnimi in preprostimi jedmi. Tega dne so se v njegovi kuhinji zbrali predvsem tisti, ki jih povezuje tudi zgodba, poimenovana Oster rob. Marsikomu utegne biti v navdih.

Ko te pokličejo japonski noži

Ko se je Luka preselil v svoje prvo stanovanje, je sklenil, da bo končno imel tudi izvrsten nož. Naročil si ga je na Japonskem. »Prijatelji so me o njem spraševali vse mogoče, takega bi imeli tudi sami, in tako sem preblisk, o uvažanju japonskih nožev, zaupal svojemu dobremu prijatelju Gorazdu, ki se ukvarja s spletnimi stranmi. Ob koncu leta 2010 mi je – bolj za šalo – naredil spletno stran in znamko Oster nož. Zelo dolgo ni bilo iz vsega tega nič. Potem sva potrebovala še dve leti, da smo vse skupaj fotografirali, oblikovali in naredili tako, kot mora biti. Nato se je počasi premaknilo. Najprej so nože naročali sorodniki, prijatelji in prijatelji prijateljev … potem pa so začela v kakšnem letu in pol prihajati tudi druga naročila. Začel sem sodelovati z različnimi bolj znanimi kuharji, jim kdaj posodil kakšen nož, da so ga sami preizkusili, včasih sem jim kakšnega prinesel na tečaj kuhanja, ponujal sem jih blogerjem in ljubiteljskim kuharjem in podobno.

Veliko časa in denarja gre 'v nič', kar povejmo. Pošiljaš elektronsko pošto, sprejemaš kataloge, kupuješ vzorce, ki jih potem podarjaš prijateljem, hodiš na sejme po Evropi, da se spoznaš z japonskimi predstavniki, s katerimi se sicer dogovarjaš po spletu, izobražuješ se o vrstah jekla in pomembnosti ostrine rezila v kulinariki. Zdaj zastopamo pet različnih proizvajalcev. Ko sem začel prodane nože za stranke še brusiti, pa sem pri delu že potreboval pomoč sestre Ane. Uredili smo pisarno in razstavni prostor v Tobačni tovarni, kjer mora biti vedno nekdo na voljo,« pripoveduje Luka.

Poslovni pogovori za obloženo mizo

»Marsikaj smo se dogovorili prav za to kuhinjsko mizo. Tudi ob nedeljah, seveda. In tudi danes se bomo pogovarjali, ker se nam je v norem, a sila uspešnem decembru resno pridružil še očim Saša Simončič. Ko bomo še malo zrasli in če se nam bo uspelo razširiti še na hrvaški in italijanski trg, bomo lahko kar trije živeli od tega posla. Začeli smo prirejati tudi delavnice pripravljanja sušija in brušenja nožev,« pojasnjuje Luka. Mama Vilma Grmovšek Simončič, ki dela kot knjižničarka na osnovni šoli, je za mlado podjetje opora, brez katere ne gre. Prav je prišla tudi takrat, ko je bilo treba otrokoma posojati denar za različne projekte. Vsi v smehu pripomnijo, da se bo to najbrž še kdaj zgodilo.

Pogovore, ki potekajo za mizo v tej mali kuhinji, vedno dopolnjujejo kulinarični obredi. Nedelje so skoraj obvezno dan za druženje. Včasih se sestanejo tudi v hiši, v kateri živita Vilma in Saša ter Ana z Danom. Takrat se jim običajno pridružita še Saševa otroka iz njegovega prvega zakona.

Juha miso je že postrežena, medtem ko nam Vilma pripoveduje o tem, kako z veseljem pomaga svojima otrokoma. Vsi poudarjajo, da jim je pri vsem skupaj zelo pomagalo veliko zanimanje za kulinariko, ki se širi med ljudmi, saj tega na začetku niso predvideli. Ljudje uživajo v kulinaričnih obredih in k tem vsekakor sodijo tudi dobri noži.

Nedeljska kosila so občasno posvečena japonski kulinariki. Vedno kuha Luka, ki ob tem veliko eksperimentira in jedi za odtenek prilagaja domačemu okusu. »Kadar nas Luka povabi, smo vsi pripravljeni na to, da nas čaka presenečenje. Na zadnjem takšnem kosilu nas je navdušil z izvrstno pripravljenim zajcem,« pripovedujeta Vilma in Saša in ne pozabita poudariti, da tudi Ana izvrstno kuha, čeprav tega ne počne tako pogosto. Njena kulinarika je bolj sodobno prefin­jena, jo pohvalita.

Brez pomoči družine in prijateljev ne bi šlo

Luka se je od nekdaj zanimal za kulinariko, zelo rada kuha tudi Vita, ki je sicer arhitektka, tako da v tem družinskem poslu zelo prav pridejo tudi njeni nasveti glede dizajna, sloganov in podobnih stvari. Kot pravi Luka, je nadvse pomemben in se povsod pozna »Vitin dotik«.

V tem zanimivem stanovanju in za to isto mizo se pogosto zbirajo tudi Lukovi prijatelji, s katerimi hodi na plezalne izlete v tujino. Tudi na teh izletih veliko kuhajo in eksperimentirajo.

Mitja Kobal, Vitin brat, je poklicni fotograf, ki študira japonščino in že dve leti živi na Japonskem. Torej pravi splet naključij, zaradi katerih se ta zgodba zelo lepo razvija. Marca se bosta Luka in Vita odpravila na Japonsko, kjer bosta pod pokroviteljstvom japonskega veleposlaništva spoznavala zgodbo o japonskih nožih, in to od začetka do konca. Od rudnikov jekla, jeklarske industrije, kovačev, brusilcev … pa vse do tega, da bosta na koncu razvila svoj nož. Svetovalec pri tem projektu je tudi kuharski mojster Bine Volčič.