Odprta kuhinja Mance Pavli

Poučuje in nastopa po vsem svetu in razkriva čare modernega orientalskega plesa. Odlična plesalka in koreografinja je zaljubljena v italijansko hrano in sveže, domače sestavine. Povprašali smo jo, brez česa ne more v svoji kuhinji.

Objavljeno
26. februar 2016 13.12
Manca Pavlin,plesalka,Ljubljana Slovenija 24.02.2016 [Portret]
Ana Strnad Hočevar
Ana Strnad Hočevar
#1 Domači mlečni izdelki. Manca Pavli se zaveda, da je srečnica, ker imajo doma manjšo kmetijo, za katero skrbita, poleg redne službe, njena starša. »Imamo deset kravic, ki jih - kar se le da - razvajata,« pove v smehu. »Ampak dajo pa dovolj mleka za vso družino in še kakšnega soseda.« Manca nam zagotovi, da mama naredi najboljše izdelke iz (ne)posnetega mleka - maslo, navadni jogurt, skuto. »Res imajo poln okus, ampak med njimi zagotovo prvo mesto zasede sveži sir, ki ga najraje popečem na ponvi in preprosto uživam v harmoniji teksture, okusa in vonja.« Osemindvajsetletnica zdaj že tri leta živi v svojem ljubljanskem gnezdecu, ki ji pomeni ogromno. To je njen prostor, v katerem ima, poleg improviziranega studia, najpomembnejšo vlogo prav kuhinja. Prav tam se ji porodijo najboljše ideje za kombinacije plesnih gibov. Kadar potrebuje počitek ali le odmik, je kuhinja prostor, ki njene misli preusmeri, in (tudi) takrat se zgodijo tiste čarobne stvari, tok zaporednih gibov, zaradi katerih se potem ves njen trud na vadbi poplača.

#2 Sveža zelenjava.
Pri Mančinih starših v toplejših mesecih leta zaživi tudi večji vrt, ki ga z mamo skupaj obdelujeta. Gojita krompir, fižol, čebulo, por, solato, korenček, bučke in vso drugo vrtno zelen­javo. Manca pa skrbi še za svoj kotiček, kjer vsako leto preskuša bolj nevsakdanje stvari, kot so lubenice, melone, andske jagode. Včasih uspe, spet drugič ne. Nekaj let je bila veganka, ne strinja se namreč s postopki in ravnanjem z živalmi v mesnopredelovalni industriji, a meso zdaj, sicer zelo redko, tudi poje. Veganstvo je opustila predvsem zaradi načina življenja, stalnih potovanj in s tem povezanega prilagajanja. A kjer je le mogoče, poskrbi, da uživa čim bolj zdravo in raznoliko hrano. Stročnice, žita, zelenjavo na sto in en način. Po svetu potuje kot umetnica in ne kot turistka, to pomeni, na povabilo domačinov – organizatorjev tečajev, delavnic in predstav, ki jo ponavadi razvajajo z najboljšo lokalno hrano. Tako vedno najde kakšno jed pripravljeno še na stodrugi način. Najljubša ji je italijanska kuhinja, tista bolj z juga Italije, saj so tam sestavine polne okusa, sveže in tako preprosto, a odlično pripravljene.

#3 Ples. Če bi ji v osnovni šoli, ko se je v velikem loku izogibala uram telovadbe, rekli, da bo postala vrhunska plesalka, bi se verjetno le smejala, danes pa si življenja brez vsakodnevnega ukvarjanja s plesom in jogo sploh ne predstavlja. Ples je pomemben del nje. In jo spremlja tudi v kuhinji. »Tam je verjetno še najbolj pristen, izrazit, saj v kuhinji plešem le zase. Ne oziram se na nikogar, nikjer ni ogledal, nobenih odrov daleč naokoli. V kuhinji se čisto prepustim glasbi in ples­nim gibom,« vzneseno pove. »Nekateri za takšne trenutke uporabljajo besedo tarab, ki pomeni, da se prepustiš umetnosti in glasbi. Ples je takrat naraven, nič izumet­ničen, svež. Samo svoj. To se dogaja v kuhinji,« se zasmeji Manca, ki tudi svojim tečajnicam velikokrat svetuje, naj plešejo v kuhinji. Naj prisluhnejo svoji najljubši glasbi in se ji prepustijo. »Tudi hrana bo veliko boljša,« pomenljivo pomežikne sicer diplomirana antropologinja. »Kuhinja kot prostor ima na splošno zelo dobro energijo in jo je treba pretočiti, zamešati. Kako bi bilo bolje kot s plesom?«

#4 Kurkuma.
Začimba, brez katere Manca v kuhinji ne bi mogla. Tako jo obožuje, da si je kupila celo rastlino, ki krasi okensko polico. »Kurkuma niti nima tako izrazitega okusa, je pa zelo zdrava in ima vrsto odličnih učinkovin. Poleg tega jedi čudovito obarva,« nam pove plesalka. »Z njo začinim skoraj vse jedi, dodam jo kvinoji, ajdovi kaši, bulgurju z zelenjavo.« Kuskusa pa ne mara. Niti ne mara pikantne hrane. Prijateljem, ki pridejo na obisk, rada pripravi suši, preskuša različne kombinacije. Receptov ne uporablja skoraj nikoli in raje improvizira. Že od nekdaj. Ko je živela še doma in bila veganka, si je morala obroke večinoma kuhati sama, zato se je v kuhinji že od nekdaj znašla. Ker je morala najti svojo smer, kuharskega znanja ni dobila od recimo mame ali babice, ampak iz lastnih izkušenj, s potovanj po svetu, iz stika z različnimi svetovnimi kuhinjami. »Na družinskih kosilih se pri starših dobimo bolj poredko, saj starejša brat in sestra živita v tujini, sama pa sem prav tako ob koncu tedna ponavadi odsotna,« še pove. Kadar pa se le zberejo, je toliko bolj veselo.

#5 Zajtrk.
Banane, mleko, jogurt in semena čija, zmešani v smuti, so vsakodnevni prvi obrok Mance Pavli. Lahek, a energijsko poln. Naredi si ga kar polno prenosno skodelo, ki jo odnese tudi s seboj na trening in počasi pije vse do kosila. Manca poudari, da pri vsakodnevni vadbi ne more jesti težke hrane. »Za telo bi bilo ob vseh naporih to pretežko, zato prisegam na lahke, manjše, raznolike in zdrave obroke,« nam pove. Seveda se kdaj tudi pregreši in poje kaj sladkega. Ni zagovornica diet, ampak prisega na zmernost. Poleg tega da meša smuti, si zmeša tudi kakšno odlično solato, v katero doda vse mogoče - semena, koruzo, grah, avokado, sir. Ne sme manjkati niti bučno olje, pa tu in tam doma narejen preliv. Verjame, da lahko telo »privadimo« na zdravo hrano. Tako zelo, da jo bo potrebovalo, kot recimo potrebuje sladke pregrehe. »Če vsakodnevno jemo recimo tudi zdrave solate, telo s tem navadimo, kaj vse lahko dobi iz njih, in nam je potem hvaležno.« Vredno poskusiti, mar ne?