Odprta kuhinja Mine Markovič

V Sežani, kjer sta si s fantom v začetku poletja začela urejati skupen dom, so ravno v času pogovora montirali novo kuhinjo, zato smo se dobili kar v Ljubljani.

#1 Oreščki, semena, suho sadje. »To je moj zajtrk, moja malica, nekaj za na pot,« že na začetku pove Mina Markovič, ki te dni pridno trenira za naslednja tekmovanja letošnje sezone. Športna plezalka, ki tehta in tuhta gibe v plezalnih stenah, je tudi v kuhinji suverena in se ne boji izzivov. Namesto energijskih ploščic in podobnih energijskih prigrizkov si raje privošči naravne mešanice oreščkov, semen in suhega sadja. Obožuje prav vse, redno pa jih menja, da se ne naveliča okusov. Tokrat je imela s seboj bučna semena, ingver, goji jagode, posušene brusnice, drugače pa so v njenem izboru še orehi in kakavova zrna. »Ko je kakšna vrečka prazna, jo nadomestim z novo in tako se sestavine vedno mešajo.« Za zajtrk jih ponavadi namoči v žitno kavo, kakšen čaj ali pa kar v vodo in doda malo mleka, toliko za okus. Potem pa vse sestavine čez dan večkrat zmeša v posebnem lončku in jih počasi zoba. Ko ji zmanjka energije, si privošči merico takšnega lončka in brez težav sledi še ura plezanja.

#2 Lonček in žlica. Jo spremljata povsod. Lončke menja precej pogosto, saj se kmalu obrabijo, popraskajo, počijo. »Ja, je res v stalni uporabi in brez njega sem čisto izgubljena,« pove osemindvajsetletnica, ki se je letos v začetku leta preselila k fantu Luki v Sežano, zdaj pa si tam na svojem urejata tudi domek. (Ravno v času pogovora so dostavili težko pričakovano novo kuhinjo, je navdušeno povedala Mina.) Če v živopisanem lončku ni žitne kave, čaja ali redkejšega kakava s prej omenjenimi energijskimi kombinacijami, pa si vanj natoči vodo ali zmeša kakšen energijski napitek. Tekmovalna sezona je zdaj namreč na vrhuncu, v prihodnjih tednih jo čakajo še zelo pomembna tekmovanja. Sploh zdaj, ko je olimpijski komite potrdil, da bo športno plezanje postalo samostojna disciplina na prihodnjih olimpijskih igrah v Tokiu leta 2020, Mina zagotavlja, da se še ne poslavlja in ostaja v tekmovalnem ritmu.

#3 Zelenjava. Večkratna svetovna prvakinja v športnem plezanju ne mara ogljikovih hidratov. Ne jé ne testenin, ne riža, niti kruha in krompirja. No, nekajkrat na leto se vda, ampak energična Ptujčanka je že pred leti ugotovila, da ji takšne jedi preveč obležijo v želodcu. »Kadar sem pojedla recimo krožnik testenin, sem se vedno znova spraševala, zakaj imam še ves obrok kar v trebuhu. Jaz bi že rada kaj počela,« se nasmeji in se spomni dni, ko je spoznavala, kaj ji telo sporoča, ter se kmalu naučila, kako mu prisluhniti. Namesto živil, ki so za njeno prebavo pretežka, si tako raje privošči zelenjavo. Obožuje solate, najrazličnejše omake, v katerih ne manjkata čebula in česen, pa različne sezonske in lokalne vrtnine. »Zelo sem hvaležna, ker naju s fantom s prvovrstno zelenjavo zalaga njegova mama.« Njen najljubši obrok je sestavljen iz veliko zelenjavne omake in večjega kosa mesa ali ribe. Rada skuha tudi juho, ki pa mora biti bolj redka. »Ne, ne maram tistih gostih juh, sploh po plezanju v naravi mi najbolj prija kakšna bolj redka. Če kuhamo na gorilniku, je največkrat kar kokošja ali goveja iz vrečke, da se malo pogrejemo in lažje počakamo na naslednji obrok.«

#4 Paradižnikova omaka. »Pri kuhi je vedno uporabim velike količine. Zato, ker jo obožujem, sploh kakšno domačo, pa tudi zato, ker takrat, ko kuham, poskušam narediti več hrane, da imava skuhano še za kak dan ali dva,« pove vrhunska športnica. Paradižnikova omaka jo tako spremlja povsod in je osnova za kuho. »V velikem loku se izogibam uporabi soli in popra, ker se mi zdi, da sta tako elementarni začimbi, da sta že kar malo brezvezni,« se nasmeji in pove, da raje uporablja vse druge začimbe. Včasih, priznava, je vse enakovredno dodala jedem oz. paradižnikovi omaki, tako, da je bila na koncu že vsa zelena, zdaj pa se trudi in išče kombinacije, ki ji najbolj ustrezajo in ki ustrezajo jedi, ki jo priprav­lja. Veliko doda rožmarina, ki se odlično ujame z mesom, majaron in timijan sta prav tako pogosto v jedeh, bazilike pa se kar malo izogiba, medtem ko so peteršilj, česen in čebula v Minini kuhinji že stalnica.

#5 Rezalna deska in noži. »V domači kuhinji, pa tudi ko kuham drugod, veliko režem,« pove. »Ponavadi sem celo jaz tista, ki sem zadolžena za rezanje večjih količin čebule, saj uporabljam kontaktne leče in ob sekljanju prav nič ne jokam.« Pa tudi vztrajna je dovolj, da pripravi čebulo tako, kot ji je všeč. Nož mora biti oster, še najbolje, če je keramičen, na katere še posebno pazi. Ne daje jih v pomivalni stroj, obriše jih po uporabi in previdno ravna z njimi. »Kadar me mama vpraša, kaj si želim za rojstni dan, ji vedno rečem, da kakšen nož ne bo odveč.« Najraje reže na leseni deski, bolj ko je masivna, bolj ji je všeč. Ampak ne more prehvaliti pršuta, ki je pri Lukovih starših vedno narezan tako, da skozenj lahko kar malo zapiha. »Kraški pršut, ja, imam ta privilegij, da je vedno na voljo, najtanjše narezan. Spremlja me povsod in nemalokrat si ga privoščim kar tako. Za malico.« Prav tako, kot je marsikateri podvig v plezalni steni, naravni ali umet­ni, za Mino mala malica.