Odprta kuhinja na domačiji Novak

Svet je poln lepih, dobrih, očarljivih stvari, ki niso nove in ne prihajajo iz tovarne. Samo treba jih je znati odkriti. Mi mislimo, da so v tem vrhunski na domačiji Novak. V Sadinji vasi pri Dvoru je to, na bregu nad Krko, ki se zelena in lepa vije v dolini pod njimi.

Na vhodnih vratih obiskovalca pričaka venček, narejen iz polžjih hišk, izvrstna kombinacija s starimi rezbarjenimi kmečkimi vrati. In v tem prizoru je že skoraj vsa metafora, ki je potrebna za opis družine Novak.

Po domače povedano: imajo oko za to, da vidijo potencial v stvareh, kot so polževa hiška in stara vrata, ki bi jih marsikdo zavrgel kot neuporabne, nepraktične.

S spretnostjo in svojim načinom – venomer nekaj ustvarjajo – pa znajo iz starega, naravnega, že obstoječega narediti izjemno privlačne »nove« reči. In to velja za vse dele njihovega gospodarstva. To je mojstrstvo trajnostnega načina življenja.

Štirje so; sinova Jan in Lin sta tokrat manjkala, sta pa že prav dobro vključena v življenjski cikel kmetije. Pa Boris in Miriam. Ona je šefinja kuhinje; poznavalce navduši s svojimi domačimi jedmi, ki so »samo to, kar jedo oni sami«.

Če greste k njim jest, se morate nujno napovedati, ker – znova po domače povedano – ne znajo skuhati vsega, kar bi si vi utegnili zamisliti na kraju samem. Če pa boste sprejeli njihov meni, si upam trditi, da ne boste razočarani, kajti tu ni nobenih ponaredkov.

Nas je na primer navdušila navadna regratova solata, iz katere se je bleščal jajček s skoraj oranžnim rumen­jakom, celo malce poprčka, stara šola.

Potem smo bili presenečeni, kako dobri so zaprti cvetovi regrata (spet nekaj, kar mi drugi ponavadi vržemo stran), rahlo popečeni na oljčnem olju. Pa divji hmelj, tečna rastlina iz žive meje, ki praska po obrazu in rokah: zdaj ga, po zaslugi Miriam Novak (ter ponve in nekaj oljčnega olja), končno lahko porazimo na najboljši mogoč način.