Odprta kuhinja na obisku: ustvarjalna velika noč

Poleg ljubezni do kuhe pa ju povezuje tudi strast do elektronske glasbe in plesnih zabav. Od domačega Gaviolija, zabav na hrvaški plaži Zrće in elektronsko naravnanega Berlina pa vse do hedonistične Ibize … Torej, veliko prežuriranih noči. V svoji mali kuhinji pa sta videti tako nedolžna, tiha in uigrana.

Človek bi po njunem blogu (midvakuhava.si) in pogostih objavah mislil, da skoraj živita v kuhinji, a ne. Tjaša Vede je šestindvajset­letna živilska tehnologija. Blaž Mikuljan: devetindvajsetletnik, ki je končal študij geotehnologije in rudarstva, a kaj kmalu ugotovil, da to ni nekaj, kar bi ga zanimalo, tako da se je dodatno izšolal na področju računalništva in – kot pravi – pri tem delu uživa.

Zelo je spreten tudi pri hudomušnem obračanju besed, kar mu zelo pomaga pri pisanju za blog. Takole je opisal njuno strast do kuhanja: »Ta ljubezen v kuhi se je najprej narahlo segrela, nato nekaj časa prijetno brbotala, na koncu pa pri velikem ognju zavrela in prekipela čez rob najinega piskra. Logični korak naprej je bila postrežba na spletni krožnik. Pričujoči blog sva tako postavila na ogled na dan najine desete obletnice.«

S trebuhom za tujim kruhom

Tjašino življenje je bilo od nekdaj tesno povezano s kulinariko in hrano nasploh. Njen oče je prav tako živilski tehnolog, njena babica Sonja pa je odlična kuharica. Vse kaže, da sta bila prav onadva »kriva«, da je že v srednji šoli vedela, da ji je poklic živilske tehnologinje pisan na kožo. In zelo hitro se je prepričala, da je bila to prava izbira. Želela si je spoznati hrano vse do bistva, si pridobiti tudi drug pogled in vse skupaj združiti s strastjo do kulinarike. Tjaša pripravlja magisterij na ljubljanski biotehniški fakulteti v sodelovanju z Nacionalnim inštitutom za javno zdravje in v okvirju Evropske agencije za varnost hrane (EFSA).

Kulinarika ostaja njen hobi, pa tudi z blogom se z Blažem ukvarjata povsem ljubiteljsko, poudarita.

Dekle in fant sta že enajst let. Rada imata namizne igre, prijatelje, s katerimi se veliko družita, plešeta, potujeta … Sicer pa tudi sama veliko pohajkujeta po svetu – s trebuhom za tujim kruhom, pravita v šali – in takrat se spoznavanje kakšnega novega mesta vedno začne z ogledom tržnice in nadaljuje s spoznavanjem kulinarike. Pogosto iz evropskih prestolnic prineseta veliko sestavin, ki jih potem preskušata pri svoji kuhi. Ko sta bila pred dvema letoma in pol v Bratislavi na čudoviti božični tržnici, je Blaž dejal: »Kaj pa, če bi midva imela blog, saj tako ali tako ves čas kuhava?« In ta ideja se je zdela privlačna tudi Tjaši.

»Kakšno leto je trajalo, da sva dodelala idejo, postavila blog in zbrala dovolj vsebine, da sva lahko začela objavljati. Potem naju je dodobra zagrabilo. Obljuba dela dolg. Ne moreš kar prenehati, ideje se rojevajo, začela sva redno kuhati, graditi zgodbe, raziskovati, eksperimentirati,« pojasnjuje Tjaša.

Moški v kuhinji

»Odmevi vsake objave in pohvale te zasužnjijo v najlepšem pomenu te besede. Zasvoji te virtualna komunikacija z ljudmi, navduši te, ko ti neznani ljudje pošiljajo fotografije jedi, ki so jih naredili po najinem receptu. Tudi če nama pošljejo kritiko, nenavadno vprašanje ali sliko prismojenega kosila, gre za prikupno sodelovanje. Zdaj je najin blog star leto in pol in zelo lepo odmeva,« pripoveduje Blaž in ob tem poudari, da ima Tjašin prispevek pri kuhi veliko večjo težo od njegovega in da je on zgolj kuharski pomočnik. Skupaj poudarjata, da se v kuhinji družita, dopolnjujeta, si pomagata, včasih pa se, seveda, tudi spreta. »Ne predstavljam si, da bi živela s partnerjem, ki ne bi kuhal, ki ne bi z menoj delil te strasti. Še manj pa si predstavljam, da bi jaz kuhala in mu potem stregla,« iskreno pove Tjaša.

V čem se v kuhinji Blaž najbolje odreže, jo vprašam. Nasmeji se, ga pogleda in reče: »V pomivanju. Res je tudi, da je izredno spreten v pripravi: seklja, opere, prinese, ima tudi dobre predloge, vendar se mi zdi to, da na koncu vse pospravi, res­nično zlata vredno.« Takoj nato povsem resno poudari, da je dejstvo, da je Blaž vrhunski računalničar, zelo priročno pri bloganju. Da zna tako lepo in duhovito obračati besede, pa mu zavida skoraj toliko, kot on zavida njej, kadar ustvari kakšno novo jed, še zlasti kakšno novo torto.

Da, to je treba povedati: najraje pečeta torte, ker se lahko pri tem delu najbolj izrazita tako v okusih kot videzu. »Torte so najina posebnost,« ponosno poudarita.

Ni potica, je pa pehtranova

S fotografinjo sva se lahko o tem tudi sami prepričali, saj je torta, ki jo je Tjaša ustvarila za velikonočne praznike in predstavitev v naši reviji, preprosto povedano, odlična. Gre za čudovito prepletanje tradicionalnega pehtrana v biskvitu in lahke osvežujoče kreme iz skute, smetane in bele čokolade. Ne vem, kdaj jima je uspelo speči to lepotico, saj sta dva dni pred najinim prihodom preživela na smučanju, okoli poldneva pa sva midve s fotografinjo že od užitka vrteli oči. Kreacijo je Blaž opisal z besedami: »Nežno prefinjena pehtranova dama zviška škili k vaškim poticam.«

»Želela sem uporabiti pehtran, ne da bi izdelala tradicionalno potico. Najin slog kuhanja je tudi sicer odmik od tradicije, precej raziskovanja in ščepec eksperimentiranja. Skoraj vedno se nama posreči. Ideje se rojevajo spontano, rada grem iz običajnih okvirov in se nikoli ne ravnam po receptih drugih,« se pohvali Tjaša.

S torto na nedeljsko kosilo

»V hiši v Ljubljani v treh nadstropjih živi deset članov naše družine: babi Sonja, ki najpogosteje kuha za vse, oče in mama, moj brat, moj fant Blaž in jaz, potem pa še teta in stric, bratranec in sestrična. In vsi mi zelo pogosto jemo tisto, kar pripravi babi. To je seveda vredno vse pohvale, saj je babi že zakorakala v deveto desetletje. Zadnje leto in pol midva z Blažem veliko kuhava zase, tudi zaradi bloga in najinega strastnega raziskovanja. Za skupna nedeljska kosila pa običajno k jedači, ki jo pripravi babi, prineseva sladico, in to najpogosteje torto. Pogosto hodiva tudi na kosilo k Blaževim staršem, ki živijo na Blokah. Torej nas je kar nekaj jedcev, ki pokušamo vse tisto, kar pripraviva, ni pa dobro, da naju vedno hvalijo, češ da je vse okusno in super in oh in sploh. Midva potrebujeva konstruktivno pohvalo oziroma kritiko,« pove Tjaša.

Zanjo je vedno izziv, kadar mora nekaj ustvariti brez običajnih sestavin, na primer jed za alergike. Tako je že spekla tudi potico brez moke, ki pa je bila izvrstna, oba zadovoljno prikimata. Vedno znova so izziv prazniki, letni časi, pa tudi različni priložnostni dogodki. Na primer »popraznično recikliranje«: »Po neštetih obiskih v teh prazničnih dneh se v tvoji kuhinji in v hladilniku nakopičijo kupi velikonočnih trofej: dve do tri košare pirhov, okoli dva kilograma šunke in vedro hrena. Ne pusti, da gredo naštete dobrote v nič. Natlači jih v priročne in okusne žepke, ki jih lahko zapakiraš mulcu za v šolo, ženi kot popotnico za v šoping ali možu za pred televizor,« je zapisal Blaž ob receptu za odlične žepke iz ostankov šunke, kuhanih jajc in hrena.