Odprta kuhinja: Na žlico tudi v šolski kuhinji

Slovenija je prava zakladnica jedi na žlico, saj se vsaka regija ponaša z zanjo značilnimi in takimi, ki so »ponarodele«, a kljub temu dobile svoj regijski pečat. Lahko bi rekli, moda se vrača, a najbrž je še bolj pravilna ugotovitev, da za te jedi nikoli niti ni odšla.

Z letnimi časi in danostmi narave je pri jedeh na žlico povezan nastanek različic, ki so imele v preteklosti pomembno vlogo ob kmečkih opravilih, ko je bilo telesu treba povrniti energijo. Po vsej Primorski so mineštre, kuhnje ali skuhne, kakor jim pravijo, »uzakonjene« že od nekdaj. Zavidljivo število smo jih v projektu Kuhnapato že predstavili, vendar nas otroci tamkajšnjih osnovnih šol, ki brskajo po lastni kulturni prehranski dediščini, vedno znova presenetijo z drugačnimi. Ob najznačilnejših, kot so šelinka, sirkova mineštra, fižolova ali špinačna, žvarcet, pa špargljeva ali jota, se predvsem na severnem delu Primorske pojavljajo tudi različice s kislo repo. Seveda je, kot pri vseh, tudi tukaj vaška skupnost ali posamezna gospodinja dodala svoj okus ali detajl, ki jed naredi posebno. Ena izmed takih posebnosti je že priprava repe: na Primorskem, v deželi vina, so jo kisali na tropinah, zato ji v večini domov še danes rečejo tropinka. Ima značilno rdečkasto barvo, slastnega okusa, ki jedi doda še zadnji pečat, pa se žal ne da opisati. Opravka imamo z neke vrste ječmenko ali sestavljenko iz jote in ješprenja, ki izhaja iz nam bolj znanega ričeta ali ješprenjeve juhe in se je iz regije v regijo prilagajala, dobila lokalni priokus predvsem z dodatki in načinom priprave.

Prav zaradi tega je delo z mladimi kuharji izjemno zanimivo, saj se srečujemo z jedmi, ki z enako osnovo, vendar lokalnimi značilnostmi sovpadajo z neko mikrolokacijo, in takimi, ki se z enakim imenom pojavljajo v različnih regijah, vendar se pod njim skriva popolnoma drugačna jed. Gre za čar raziskovanja kulinarične dediščine, ko na mizo prihaja hrana, za katero bi lahko rekli, da je še ne poznamo, in širi bero slovenske tradicije na krožniku, ki bi lahko bila vabilo ali dobrodošlica prišlekom.

Dodajamo poobedek, za katerega osnovo na Primorskem naberejo na domačem dvorišču. Drevo kakija je tam vsaj tako razširjeno kot jablana na Štajerskem, le da je bolj izkoriščeno oziroma je sadež uporabljen v inovativnih različicah, kjer po drugi strani tradicija narekuje preprostost pri uporabi sestavin in načinu priprave. Seveda pa to ne pomeni nič manj razvajanja brbončic.