Odprta kuhinja: Ne bi mogla kuhati bolje

Pri njej vedno diši po izvrstnih mafinih, kolačkih in tortah, ki se na pultu in mizi vrstijo kot v kakšni slaščičarski delavnici, recepte zanje pa deli na svojem blogu Amelie in sladke dobrote srčno razdaja otrokom v stiski.

Zgodba pa se začne drugače, ko omenimo besedo kuhanje. Doslej je najboljše jedi pripravil mož Aljoša, a odkar se jima je pridružila mala Ajda, je tudi Martina prijela za kuhalnico, v želji po učenju in odkrivanju okusov pa si je zadala prav poseben izziv: vsak teden preizkusiti recept iz Odprte kuhinje.

Pri naši gostiteljici so OK prebirali od samih začetkov izhajanja: ko je njena babica v Kopru kuhala nedeljska kosila in tako enkrat v tednu zbrala člane svoje velike družine, je Martina kot obvezen del rituala prelistala še prilogo. Pred leti se je poročila in navado vnesla v svoj novi dom.

Zagotovo si mislite, kot smo si tudi mi, da je strastna kuharica, kajne? Naj vas presenetimo: Martina zase pravi, da ne zna in ne mara kuhati, saj nerada okuša jedi med posameznimi fazami priprave. »Skuham, kar skuham, meni je dobro, ni pa vsem,« potrdi svojo izjavo s tipično primorsko gestikulacijo. A če je človek ustvarjalno in vedoželjno bitje kot Martina, ki sicer v žepu nosi diplomo iz primerjalne književnosti in znanstveni magisterij humanističnih znanosti, kaj hitro ugotovi, da vsakodnevno kuhanje lahko postane sila monotono in dodaten izziv, kuhanje po OK, ni odveč. Kakor se spodobi, si ga je Primorka zadala z novim letom, da pa se ji morda ne bi prikradlo na misel naloge opustiti, je svoj cilj pogumno naznanila na družbenih omrežjih. Do zdaj je nastalo že marsikaj, a zdrobovi cmoki s korenčkom, to je bilo nekaj, pove: »Mislim, da bodo neprestano na mizi.«

Druženje in odnos

Kulinariko dojema na dveh ravneh: najprej je to druženje. Kadar je sama, si skoraj nikoli ne skuha, kajti brez družbe preprosto ne more jesti, sploh pa ne za mizo, zato si hiter prigrizek postreže kar za pultom. Trenutno je na porodniškem dopustu, tako da se kuhanju posveča vsaj v dvoje, saj dojenčica Ajda poje že marsikaj. Želi jo naučiti pravega odnosa, kajti hrano moramo ceniti. »Pomembno je, da jo kupujemo z zavedanjem, od kod prihaja, kje je zrasla in kdo jo je pripravil, tako je tudi manj zmečemo v smeti. Preprosto nimam srca, da bi zavrgla Aleksandrove testenine, ker vem, kako srčno jih izdeluje. Tudi to je zame kulinarika: odnos, ko na tržnici obiš­čem branjevko ali kmeta na lokalnem posestvu. Ni je boljše moke od tiste, ki jo zmeljejo pred mano.«

Z uvajanjem goste prehrane Ajdi je ugotovila tudi, da je kulinarika predvsem preprostost uporabe kakovostnih sestavin, pri čemer ne potrebujemo neštetih pripomočkov, na katerih se nabira prah in s katerimi trgovci oblegajo mlade mamice, češ da bodo le tako lahko kuhale zdravo in dobro za svoje otroke. Vsa skrivnost dobrih jedi je v iskreni sestavini, ki ji namenimo malce ljubezni, je prepričana Martina.

Naj bo dovolj za vse

Peče že od vedno in zelo rada, a to ne pomeni, da pečico vključi za majhen posladek po kosilu. Kadar se pri Martini peče, se to počne v velikem slogu in na zalogo. Velikopotezno lastnost pripisuje primorski krvi in veliki družini, predvsem pa se ji dozdeva, da se je okužila v babičini kuhinji, kjer ne sme ničesar zmanjkati, še več, razmišlja naprej, vsega mora biti dovolj za vse okrog nas, tudi tiste, ki nimajo. Tako ni naključje, da je Martina predsednica dobrodelnega društva Sladki nasmehi, ki po Slovenije s tortami čara lepe trenutke otrokom v stiski. Ne boste verjeli, veliko je takih, ki pri svojem četrtem ali petem letu zaradi finančne stiske staršev ali drugih težkih okoliščin še niso dobili rojstnodnevne torte.

Poglej okrog sebe

Bližina Italije je Martino naučila bolje opazovati in ceniti hrano. Oni se namreč ves čas pogovarjajo, kaj bodo jedli, kaj so jedli, kje bodo jedli, kje še niso jedli in kje bodo prihodnjič pokusili kaj dobrega. Zelo nas nasmejijo, a hkrati naučijo o hrani razmišljati, pripoveduje Martina. Vedno znova je očarana nad tem, kako koristen je pravzaprav koncept njihove cucine povere, ki že stoletja temelji na najcenejših in lokalnih sestavinah, iz katerih nastanejo okusne jedi. Z razočaranjem pa ugotavlja, da imamo tudi Slovenci svojo umetnost revne kuhinje, a se raje oziramo po tujih sestavinah, pozabljamo na svoje in iščemo preveč drugje.

Zakaj nas enolončnica s koruzo in fižolom spomni na chili con carne ali kakšno drugo mehiško jed in ne na naše bobiče, se sprašuje. Spominja se dobrodelnega dogodka, na katerem so zbirali donacije v zameno za kolačke in med njimi ponujali tudi star slovenski korenčkov kolač, ki pa ga ni nihče opazil, dokler ga niso oklicali za carrot cake. Nato je šel za med!

Vsa ta spoznanja so Martino navdihovala, ko je snovala istrsko kosilo za Odprto kuhinjo, tako so nastali bobičasti sendviči, katerih kruhki bi šli marsikomu bolj v slast pod imenom sconsi, istrsko zloženko, ki bi jo v marsikateri restavraciji raje poimenovali la polenta, in kakijeve kolačke, ki bi jih marsikdo hitreje prepoznal kot cupcakese. Po sestavine se ni odpeljala v najbolj založen supermarket in pobrskala za najbolj eksotičnimi, ampak je po koruzo, fižol, oljke in korenček stopila do soseda, na tržnico in v lokalni butik, kakijevo marmelado pa si je v sezoni nakuhala kar sama.

Martinina kuhinja je odprta kuhinja. V njej je obilo prostora za druženje s prijatelji, družino, sodelavci in sosedi. Je kotiček veselih in manj veselih trenutkov, v katerem je včasih kot iz škatlice in jedi fantastično uspejo, včasih pa ravno nasprotno. Kar pa je najpomembnejše, njena kuhinja je kot opazovalnica okolja, jedi odsevajo način razmišljanja, spoštovanje do okolja in ljubezen do sočloveka. Ravno zato menimo, da naša sogovornica ne bi mogla kuhati bolje, se strinjate?