Odprta kuhinja: Oblečem se v rdeče in se veselim

Aifen Ji z možem Xiaoweijem Chenom vodi kitajsko restavracijo Hong Kong 2, ki se je je že pred leti, prav zaradi Nedelove kulinarične kritike, oprijel sloves najboljše v Sloveniji.

sre, 17.02.2016, 15:00

Praznovanje kitajskega novega leta ne traja samo en dan in se še ni končalo. Mimo tega »povoda«: če je kdo sposoben v Moste pri Komendi v gostilno zvabiti toliko ljudi, je že sam po sebi vreden intervjuja. Aifen Ji z možem Xiaoweijem Chenom vodi kitajsko restavracijo Hong Kong 2, ki se je je že pred leti, prav zaradi Nedelove kulinarične kritike, oprijel sloves najboljše v Sloveniji. Ljudje se očitno strinjajo.

Posebno konci tedna so osupljivi. Restavracija je velika: sprejme 120 ljudi in vendar ob vrhuncu dneva v soboto in nedeljo še vedno okrog nje postopajo lačne skupinice ljudi, naivneži, ki niso vedeli, da morajo rezervirati – pa delajo pokoro z vdanim čakanjem na mizo.

Xiaowei je kuhar, Aifen (40) pa skrbi za goste. Vsi jo imajo radi, zaradi priljud­nosti in simpatične tekoče slovenščine. Nekaj tega, kako je tam, v utrinku iz ponedeljka, našega kulturnega praznika in prvega dne kitajskega novega leta, ko sem se poskušala zmeniti z njo za pogovor. Iz slušalke se je zlil otipljiv gost hrup do zadnjega kotička nabitega prostora. Aifen je bila, ob štirih popoldne, že tako zgarana, da se niti svoje številke telefona ni mogla spomniti. In sva se zmenili naslednji dan.

Mi Slovenci pa na novega leta dan ne delamo. Vi ste delali še več, ker je letos za vas ta dan sovpadel z našim kulturnim praznikom. Vas je kaj mikalo, da bi restavracijo zaprli, si vzeli dan zase?

Naše novo leto sledi Luninim ciklom, kot vaša velika noč, in vsako leto pride na drug dan. Za nas je res malo problem samo takrat, kadar je na vikend ali praznik. Ob takih dnevih imamo namreč največ gostov, zato se mi zdi, da ne morem pretiravati s svojimi lastnimi slavji in kar zapreti. Bi mi bilo težko gledati, kako bi prišli ljudje vsi veseli pred vrata, ta pa zaprta, ker bi mi praznovali po svoje. Pa še nekaj je: prav vesela sem, če je na prvi dan čim bolj polno, ker se mi zdi, da je to dobro znamenje za leto, ki prihaja. Lepo mi je, če so tu gostje, če so naša vrata odprta, oblečem se v tradicionalno rdečo obleko in se veselim. Izguba tudi ni tolikšna, ker imamo mi Kitajci pravzaprav dve novi leti: eno lunarno, ki je bolj družinsko, in eno, ki je na enak datum kot vaše.

Po osemnajstih letih v Sloveniji – kakšno se vam zdi življenje tu?

Mogoče boste presenečeni, ampak precej podobno tistemu na Kitajskem. Zelo pomembna je družina, pa ljudje so zelo prijazni – vsaj do mene. Vedno. (...) Veste, kaj je bilo moje prvo opažanje, ko sem prišla v Slovenijo? Da smo si tudi po zemljevidu podobni. Slovenija je kot kokoš ali piščanček, Kitajsko pa ponavadi primerjamo s petelinom. Takoj mi je to padlo v oči!

Ampak kako ste, na vsem širnem planetu, našli ravno Kamnik? Tu še jaz lahko postrežem z zabavno primerjavo: prihajate iz okolice Šanghaja, v katerega bi spravili več kot 1700 Kamnikov.

Saj nisem prišla naravnost sem. Pri osemnajstih sem odpotovala v Nemčijo, v Bremen, kjer je moj stric živel že več kot 40 let. Velik vpliv so imele name zgodbe o življenju v Evropi, pa moji bratranci in sestrične, to, kako so zadovoljni, kako so se oblačili ... Doma mi ni nič manjkalo. Solidna družina smo: oče komercialist, mami gospodinja, ki je lepo čuvala nas otroke. Bi rekla, da prej niti nisem veliko hodila od doma, ampak ko si mlad, si očitno bolj brez zadržkov: nisem videla razloga, zakaj mi ne bi uspelo v Nemčiji.

V Slovenijo sem najprej hodila samo občasno pomagat v eno od restavracij v Ljubljani. Potem sem spoznala moža Xiaoweia, zaljubila sva se in se odločila za družino. Ko pa sva hotela na svoje, sva se morala sprijazniti s skromnim začetkom: niti avta sprva nisva imela, zato sva šla v Kamnik. Mercator je bil blizu, pa dobre avtobusne povezave z ljubljansko tržnico, tako da sem se pač po zelenjavo nekaj časa vozila z javnim prevozom. (smeh) To je bilo leta 1997. Ste me pa zdaj spomnili: res sem bila malo začudena, ko sem prvič prišla v Slovenijo. 'Kako? Je to res država?' Iz Kitajske, kjer je takrat živelo več kot 1,2 milijarde ljudi, sem bila. Rodila sem se, preden je Kitajska uradno sprejela politiko enega otroka, tako da nas je bilo res veliko. Tudi sama imam še tri brate. In vsi so v Sloveniji; v Kopru, Velenju in Grosupljem.

Se Kitajci še vedno množično odpravljajo v svet?

Iz moje generacije nas je odšlo res veliko: pred kratkim smo imeli shod letnika iz nižje gimnazije. V Padovi! Od 90 dijakov nas namreč 60 dela v Evropi. Toda zdaj se je ta trend obrnil: mladi nikamor več nočejo in celo več – tisti, ki so odšli, se vračajo domov. Že kakih pet let to opažamo. Ne vem, zakaj: mogoče je tako zrasel standard, nekaj verjetno zato, ker se evro slabo menja, precej pa najbrž tudi na račun tega, da so bile generacije za mano bolj maloštevilne, saj so imeli pari lahko samo enega otroka. Si predstavljam, da kitajski starši niso bili prav veseli, če je hotel edinec ali edinka od doma v Evropo. Zdaj imamo celo težave, kajti težko dobimo osebje za delo v restavraciji. To namreč niso sami sorodniki, kot bi kdo mislil. Sama osebje, ki je iz Kitajske, zaposlujem po poznanstvu in s tem povezanih priporočilih in bolj iz južnega dela Kitajske, iz širše okolice Šanghaja. Ne bi si upala pripeljati koga iz Kitajske, da bi tu ugotovila, da z njim ni nič. Pa še nekaj ugotavljam: vsaka generacija je res drugačna. Jaz sem stara 40 let in trdim, da smo mi, rojeni v sedemdesetih, najboljši delavci. Tudi generacija osemdesetih je še podobna, otroci devetdesetih pa so popolnoma drugačni. Če malo posplošim: delali bi štiri ure na dan, preostanek pa bi imeli za zabavo.

Vi ne mislite na vrnitev domov?

Ne, za zdaj ne. Otroka tukaj hodita v šolo, pri nas sta tudi moževa starša, ki nam pomagata, midva z možem pa trdo delava v lokalu. Pa še nekaj je: ljudje so tako prijazni, ne obnašajo se do nas kot do tujcev in se tukaj zlahka počutim kot v svojem drugem domu.

Vas moram pohvaliti za lepo slovenščino, vaša otroka pa sploh govorita brez naglasa, čeprav se med seboj pogovarjate po kitajsko. Bi rekla, da ste bolj med redkimi, ki vam je to uspelo. Kako je šlo?

Niti ure uradnega učenja nimam. Ko sem začela prihajati v Ljubljano, nisem znala vašega jezika niti besede, odlično pa nemško, ker sem tam hodila tudi v ekonomsko šolo. Moj prvi stavek v slovenščini je bil: »Govorite nemško?« Iz prve roke vam tako zdaj povem, da veliko Slovencev zelo dobro govori ta jezik. Najprej sem torej govorila samo nemško, po pol leta, ko sem malo prišla k sebi, pa sem se odločila, da se bom vsak dan naučila pet besed. Najprej se mi je zdelo izredno hecno: vaš jezik se mi zdi nekako »zavihan« in hkrati trd. Imate pa prav glede otrok. Gostje pogosto poslušajo hčer, ko pride v restavracijo, in rečejo: sumljivo, ta pa govori čisto slovensko.

Zakaj ste restavracijo poimenovali Hong Kong, če sploh niste od tam?

Zato, ker smo restavracijo na izvorni lokaciji, v Kamniku, odprli ravno takrat, ko so to mesto priključili nazaj h Kitajski, julija 1997, uradno pa smo vrata odprli potem še 1. oktobra, na kitajski dan državnosti. Zdelo se mi je simbolno: če bo država uspešna, bomo mi tudi, sem si mislila. Je pa res, da sva se z možem na poti do tega uspeha kar zmatrala: kakih šest let smo garali, preden so se pokazali prvi rezultati. No, pred približno dvema letoma in pol smo se potem še preselili na novo lokacijo, kjer je več prostora, pa parkirišče smo pred kratkim dodali novo.

Vedno me je zanimalo, kaj si Kitajci mislite o naši hrani?

Enkrat na teden gremo v kakšno gostilno in jemo tudi slovensko hrano. Nimam nobenih zadržkov, gobovo juho imam najraje, rada imam tudi morsko hrano. Le krvavic ne prenesem, polži me odbijajo, še bolj pa tiste žabje kračice.

Nekako take občutke imam jaz do vaše specialitete, meduze v solati (smeh) ...

Čakajte malo, to je najboljša kitajska solata! Imamo jo na jedilniku in rekla bi, da jo naroči vsaj tretjina gostov.

Je kakšna sestavina, ki se pri nas ne dobi in jo morate uvažati iz Kitajske?

Mi sami ne uvažamo ničesar, vsak teden nam nekatere sestavine pripeljejo iz Avstrije: to so sojine in ostrigove omake, kitajsko pivo, začimbe, kot je pet dišav, čili, bambusove vršičke in podobno.

Znate vi sami kuhati, glede na to, da je vaš mož kuhar?

Znam, domače kitajske jedi. Včasih doma kuham jaz, včasih pa babi, torej moževa mama.

Zakaj bolj ne ponujate takih domačih specialitet, česa takega, kar je res avtentično in se ne dobi v vsaki kitajski restavraciji?

Saj jih ponujamo; na našem jedilnem listu je kakih 35 jedi, ki so čisto domače. Polovica gostov je z njimi zadovoljna, druga polovica pa sploh ne. Dober primer je recimo riba: mi jo na tradicio­nalni način radi skuhamo v sopari, za slovenskega gosta je to preveč bledo, ker je vajen peči na žaru ali v pečici. Naša najbolj priljubljena jed je sicer govedina v vražji omaki. To je jed, ki jo ljudje, ki imajo radi pekoče, naročijo prvič in nikoli več kaj drugega. Res pa je, da si ne upamo kaj preveč začiniti s čilijem, ker se nam zdi, da Evropejci tega ne prenesejo. Na Kitajskem na primer tudi kuhamo meso s kostmi vred, kar slovenskim gostom ni všeč, tako da mi uporabimo recimo piščančji file, dodamo šampinjone in nekaj črnega fungusa. Goste recimo včasih zmoti že ta barva. V osemnajstih letih sem dobila dovolj občutka za to, kaj bi kdo rad jedel, nekoliko pa smo goste tudi že navadili, da včasih pokusijo še kaj drugega kot železni repertoar. Predvsem se priporočati upam stalnim gostom.

Kitajci imate ob novem letu tradicijo, da obešate listke z željami na drevo. Kaj bi vi obesili? Kakšno poslovno željo?

Samo željo, da bi bili vsi zdravi.

Prijavi sovražni govor