Odprta kuhinja: Oktober v kuhinji s Slavko Ilich

Dobili smo nižje temperature in bolj žive barve v drevesnih krošnjah. Na robovih gozdov se spet zbira mestna pločevina …

Počasi se poslavlja tudi vrt. Paradižnikov je konec, tudi za bučke bo kmalu – če že ni – prehladno, da bi se še debelile. Letos so obilno rodile patišonke, piškot­ne bučke, ki jih praviloma potrgam še zelo majhne, ne več kot 5 cm v premeru (če vam uspe – jaz vedno kakšno spregledam). Potem jih po receptu Jelene de Belder Kovačič iz knjige Okus po cvetju in malo po svoje pražim s česnom v voku ali kislo-sladko vložim. Ko so kuhane, te nežne bučke niso več tako lepe (ker so preveč mlade in nimajo dovolj suhe snovi, se skrčijo), zato jih tudi ni na fotografiji. So pa zelo okusne!

Medtem pa, vsaj ponekod – žal v prvih jesenskih dneh menda nikjer (še) ne prav na veliko – rastejo gobe! Tudi to je lahko koristen šport. Lezeš, lezeš v hrib in tu pa tam srečaš gobico ali gobo, morda celo dve ali tri skupaj, in si nagrajen za ves trud! Potem pa hajd domov, očistiš in skuhaš. Na primer polentino juho! Priporočam, oboje!

Ob koncu septembra se stojnice na tržnici začnejo šibiti tudi pod čebulo, česnom ter peteršiljem in drugimi korenovkami. Velike in zdrave peteršiljeve korenine kar kličejo po uporabi. Včasih smo jih dajali predvsem v juhe in prikuhe, a jih lahko uporabimo tudi drugače. To pot sem korenine samo dve minuti blanširala (to vodo vedno uporabim za jušno osnovo) in nato spekla v pečici z neolupljenimi stroki česna, ki sem ga kupila v Gorišnici na Ptujskem polju, kjer je menda najboljši. Dodala sem še žlico rdečega popra in nastala je imenit­na priloga k polnjenim rdečim čebulam. Prav tako iz okolice Ptuja.

Ti dnevi, če ni premokro, so namenjeni tudi izkopavanju zadnjega krompirja. Na tržnici sem ujela še kifeljčarja, ki ga imamo pri nas najraje. Namenila sem ga za krompirjevo pito, pri kateri se dobro obnese tudi katerakoli druga sorta, primerna za pečenje. Pomembno pa je, da izberemo majhne gomolje.

Poleg gobarjev zavzamejo jeseni gozdove tudi nabiralci kostanja. Jaz ga, razen nekaj drobiža v ježicah, letos še nisem srečala. Sem pa kupila največjega na tržnici. Menda iz okolice Kostanjevice, kjer ga gojijo; sicer pa tudi nabiralci kostanja, tako kot gobarji, ne izdajo svojih terenov. Bil je zelo okusen in velik, čeprav to ni nujna odlika dobrega kostanja. In bilo ga je dovolj za poobedek za štiri. Čeprav je bil sladek, da bi bil dober tudi kar tako, sem zraven stopila nekaj rebrc mlečne in črne čokolade. Olupljene, še tople velikane smo pridno pomakali v čokolado. Vsak po svojem okusu! Odlična sladica. Priporočam!