Odprta kuhinja Petra Polesa

#1 Pivo. Je pravi strokovnjak. Rad degustira, ko pa se ga je naučil še pravilno točiti, se mu je obzorje razširilo še za nekaj stopinj. »Pomembno je, da je kozarec čisto čist, tik pred točenjem splaknjen in še moker. Iz pipice spustimo mimo prvi curek, ker se prav na tem mestu začnejo nabirati bakterije in umazanija, ki potem v kozarcu nase vežejo CO2, po katerem te boli glava in te napenja. Ko prvi in zadnji curek stočimo mimo, pa se šele v kozarcu razvije pravi okus piva. Pipica se nikakor ne sme dotikati kozarca ali tekočine,« nas pouči Peter Poles, ki je zdaj že devet mesecev eden od treh upravnikov legendarne Katrce v Rožni dolini. Najboljši se mu zdijo belgijski lupulusi z 80 odstotki slovenskega hmelja, rad pa si privošči tudi tiste z okusom citrusov. »Leta 1056 so menihi naredili prvo »tovarno« piva na območju današnje Nemčije. Tam nastaja današnji Infinium. Pivo, ki so mu dodali tropine in druge dodatke, vsebuje več kot 10 odstotkov alkohola in dvojno fermentira - najprej v sodu, potem še v buteljki. Dlje ko se vetri, boljši je. Najprej je kot pivo, potem postane kot vino, na koncu pa je že kot konjak.«

#2 Švicarski nožek. Je za Petra nepogrešljiv. Z njim si olupi pomarančo, nareže jabolko, lahko je odpirač za konzerve, v njem je tudi vedno uporabno pisalo, pa škarjice, s katerimi kaj odstriže, odpre lahko buteljko in kaj prereže. Manjšega ima ves čas na ključih in je zato vedno z njim. Še posebno v ta nožek se zapiči osebje na letališčih. Vzamejo mu ga in ga pač nadomesti z drugim. Včasih pa ga uspešno prinese spet domov. Tudi drugače ima zabavni televizijski voditelj v žepih polno takšnih in drugačnih pripomočkov: iz žepa, v dokaz, potegne živopisano mini ragljo in nam z njo poraglja. Nožek pa ima poleg svoje običajne vloge tudi tisto, ki umirja. Peter namreč rad rezlja. Še posebno na jadranjih ga to početje pomirja. Nasploh se med dopustom posveti kakšnemu manjšemu kosu lesa in ga obdela po svoje. Za hčerin prvi rojstni dan je naredil čudovitega morskega konjička, ki pa so ga na žalost potem odtujili in je še danes zaradi tega malo jezen.

#3 Telefon. Ker je zelo družaben človek in organizator najrazličnejših druženj, je telefon zanj nepogrešljiv. Pomemben je, da se dogovorijo o času in kraju druženja, pa tudi takrat, ko mora sporočiti, da malo zamuja, ali ko si zapisuje v beležnico telefona, po katere sestavine je treba iti v trgovino, včasih, ampak res zelo redko, pogleda tudi za kakšnim receptom. Med čakanjem, da zavre mleko, lahko odigra kakšno hitro igrico. Resnično vsestranski aparat. In prav tako ves čas z njim. Spremlja ga tudi na potovanjih v Azijo, ki si jih redno privošči vsa družina. Tam se za Petra zgodi pravi kulinarični razvrat. Jajčka na sto in en način, sadje, ribe, riž, rezanci. Hrana mu je tam v navdih in jo tukaj prav pogreša. »Bili smo v Indoneziji, kjer sem za zajtrk pripravljal sveže sadje z misliji, oreščki in malo medu, zmiksano v odličen smuti. Po takšnem zajtrku sem velikokrat zdržal brez hrane do poznega dopoldneva.« Opaža pa tudi, da ko sije sonce, veliko manj poje. »Sonce me napolni in uživam, ko toplo sije! No, tudi pivo doda svoje elektrolite in hranilne snovi,« se še nasmeji.

#4 Zvezek. Mala knjižica (duhovitih in odbitih) idej. Takšna, kot je Peter sam. V ekipi Katrce ima Peter tudi pomembno vlogo pokuševalca in uradnega zapis­nikarja. Zato hodi naokoli z malim zvezkom, v katerega si zapisuje dognanja obeh kuharjev Fidžija in Pera. Eden zadnjih receptov je za tunov steak, in sicer z rumenoplavutim tunom, hišno bombeto na osnovi piva, mlado špinačo, marinirano v oljčnem olju z limonino lupinico, karijevim prelivom, avokadovim namazom s pinjolami in polsuhim mariniranim češnjevim paradižnikom. »Da si oblizneš vse prste, res,« pove sogovornik, vedno poln idej. Ena od njih je tudi junijski vzpon na Vršič z retro ponijem. Te dni pa organizira ekipo vaterpolistov, s katerimi se sicer enkrat na teden rekreirajo, da se bodo udeležili bizarnega podviga. Ampak s Petrovo energijo in motivacijo bo zagotovo vsem uspelo.

#5 Srečna majčka. Doma kuha zelo malo. Pravi, da predvsem nima časa. Prvi steak je naredil pred desetimi leti, ko sta se s partnerko Niko preselila v šišensko stanovanje. Takrat jo je presenetil z večerjo in steakom po Petrovo v njegovi srečni majčki. »Naredil sem vinsko omako s čebulo in se naučil trika 3/3. To pomeni, da tri minute meso pečeš na eni strani in potem tri minute na drugi strani.« Prve kulinarične korake pa je zabavni sogovornik naredil v študentskih letih, v bežigrajskem študentskem naselju, kjer je bil še posebno znan po umešanih jajčkih s tunino z malo čebule. »Tiste dni sem jih pojedel kar veliko, saj sem se še aktivno ukvarjal z atletiko in sem potreboval takšne hranilne obroke,« pove skorajda resno. Zdaj pa se s hrano ne ukvarja prav dosti, za zajtrk si privošči kakšen smuti ali tunino iz konzerve, naredi tudi čokolešnik ali iz hladilnika vzame jogurt, pa sir in kruh. Všeč mu je bilo, ko so družinsko poskusili brezglutensko dieto. Sam je bil navdušen. Takrat je ugotovil, da se da živeti tudi brez kruha. Spoznal je oreščke, čičerko, koruzne hrustljavčke in še vrsto drugih nadomestkov kruha.