Odprta kuhinja: Poprtnik Nade Lunder

Da so ga leta 2013 vpisali v Register žive kulturne dediščine, je zaslužna tudi Nada Lunder iz Predstrug, dobitnica številnih priznanj za svoje kruhe, posredovalka te dediščine mladim.

Koliko jih je spekla, ne ve niti sama. Sprva po dva, tri na leto, v zadnjem času tudi deset in več. Ker jih je pogrešala v otroštvu, jih zdaj peče trikrat, da so v prazničnih dneh na mizi za domače in goste. Prvega, okrašenega z jaslicami, speče za sveti večer. Drugi ima med okrasjem letnico prihajajočega leta, kar je novejša navada, saj na kmetih nekoč niso silvestrovali. Tretji, včasih edini poprtnik, ki so ga pekli, pa pripravi za tretji božič, kakor rečejo svetim trem kraljem. »Takrat ponekod dodajo betlehemsko zvezdo, drugod pa ni posebne verske vsebine, ampak le simboli povezanosti družine,« razloži.

Drugi poprtniki so za darilo sorodnikom in prijateljem. Nikoli niso bili na prodajo. Dokler se ne bodo pojavljali za vsakim vogalom in kadar koli – tako kot kurenti, ki so že zdavnaj izgubili svoj pomen in ponos –, bodo ostali, kar so bili: spremljevalci praznikov ter izraz naklonjenosti in gostoljubnosti, med mladimi tudi ljubezni. Navada, da se gospodinje s svojimi prazničnimi kruhi tudi postavljajo in tekmujejo na razstavah, je dobrodošla, da kar največ ljudi izve zanje in se zave, da imamo na Slovenskem poleg najrazličnejših potic tudi druge čisto svoje praznične dobrote.

Peka poprtnikov je izročilo iz roda v rod, pri katerem je pomembnejše kot obvladovati tehnologijo izdelave ohran­jati pri življenju znanje, potrebno za njegovo izdelavo. Ponekod se je nit te duhovne dediščine zaradi pomanjkanja časa in neustavljive ponudbe nadomestkov pretrgala. Vendar se v zadnjih letih poprtniki spet vračajo tja, kjer so jih skoraj že pozabili, neveste pa staro izročilo odnašajo v kraje, kjer ga v tej obliki niso poznali. Gospodinje recepturi, ki so jo kot doto prinesle s seboj, dodajo kakšno lokalno značilnost in tako nastajajo ved­no novi, samosvoji praznični kruhi. Nekateri se ob tradicionalnih pojavijo tudi na razstavah, kakršna je bila sredi decembra že tretjič v državnem merilu v Dobrepolju.

Nada Lunder je vesela naraščanja udeležbe: »Na prvi, še lokalni razstavi pred petimi leti je bilo 28 poprtnikov. Bili so večinoma iz vasi v Dobrepolju in iz sosednjih občin, župniki ali župneki, kruhi iz enakih sestavin, a višji, ker so pečeni v modlu z visokim robom, pa iz Velikih Lašč in okolice. Nato so se s svojimi kruhi na prvi državni razstavi pridružile gospodinje iz Bele krajine, Žužemberka, z Dolskega, Frankolovega itn. Pred tremi leti jih je bilo 48, lani 59, letos pa že 70. Vedno več jih prihaja iz krajev, kjer poprtnikov prej niso poznali, njihovi so večinoma že na pogled malo drugačni. Sploh pa nobena gospodinja ne more narediti dveh povsem enakih. Vsak je edinstven, neponovljiv. Lani smo v Zavodu Parnas s Suzano Kranjec pekli tudi brezglutenske. Predvsem v veselje otrok, obsojenih na odrekanje.«

Medtem ko v kuhinji pri Lundrovih vzhaja testo, se gospodinja spominja prvih srečanj s poprtnikom. »Doma sem iz sosednjih Strug, vendar ga pri nas nismo pekli. Bili smo tako revni, da nas je mama na sveti večer lahko razveselila samo s kruhom, 'napotvičenim s svinčnikom'. Tako so rekli hlebcu, skozi katerega je šla tanka črta kakava in smetane. Za nas je bilo tudi to božansko ...«

Skrivnost poprtnikov so gospe Nadi pred tridesetimi leti razkrile starejše članice društva. V tistem času je bila peka prazničnih kruhov še domače opravilo, ki ga je spremljala navada, da so se sosedje obiskovali in pokušali, kako okusni so drugod. Od takrat Nada Lunder, tako kot velikonočne ajdove štruklje in pletenice ter za pusta dobrepoljsko štulo, tudi poprtnike pripravlja že skoraj z zavezanimi očmi. »Ker sem v otroštvu ta kruh poznala samo od daleč, ga zdaj pečem za vse tri svete večere. Nič ne merim in ne tehtam, vsega dam po občutku, tako da moram dobro razmisliti, če me kdo vpraša za natančen recept,« se nasmehne.

Poprtniku so včasih rekli ta boljši kruh, zato, ker so vanj dali maščobo, jajca in sladkor. Nada uporablja olje. Moko meljejo doma, če jo kupi, vzame »ta boljšo« krušno. Testo mora biti dobro pregneteno in dovolj prožno za oblikovanje okraskov. Predvsem manjših in tanjših, kot je nazobčan trak, ki obdaja prizor na zgornjem robu hlebca. »Temu pri nas rečemo kiklca,« razloži, »drugod pa resice, čipke in še kako drugače.«

Potem ko poprtnik potisne v peč, gostiteljica natrese še več zanimivosti. Da »dobrepoljski poprtnik nima kite, značilne za kruhe iz okolice Lašč, ima pa več drobnih okraskov z liki iz živalskega in rastlinskega sveta. Če so za okras ptički, jih je praviloma toliko, kolikor je pri hiši otrok ali, ponekod, vseh družinskih članov. Upodobljeno sonce naznanja, da je z božičem mimo zimski Sončev obrat, po katerem je iz dneva v dan več svetlobe. Obroč iz testa sicer 'drži skupaj' družino, kita, ki zgoraj obrobi hlebec, pa simbolizira njeno povezanost. Če je poprtnik v peči počil, je pomenilo, da bo s tiste strani v hišo prišel zet. Drugod so rekli, da se je nasmejal gospodinji in da ga bo še dolgo pekla. Poprtniku so vedno pripisovali tudi nadnaravno, čarobno moč. Koščke blagoslovljenega so poleg ljudi dobile še domače živali, nekaj drobtin so vrgli v vodnjak, da bi bila voda čista in je ne bi zmanjkalo ...«

Skratka, povsod nekoliko drugače in malo po svoje. Celo glede izvora imena je več razlag. Najbolj znani sta, da je kruhu dal ime prt, s katerim je pokrit na mizi, in da gre za izpeljanko besede popotnik. Kakor koli, tudi v naši bogati tradicionalni kuhinji je le malo jedi, ki bi združevale toliko duhovnosti, za katero je v današ­njem svetu vedno manj posluha. Zaradi vrste simbolov in pomenov je poprtnik, spečen s srcem in ponujen z ljubeznijo, veliko več kot samo še ena manj znana slastna praznična sladica!