Odprta kuhinja: Pšenica, ki jo spijemo

Včasih potrjene, včasih samo iz ustnega izročila ali celo legend. Za začetek nekaj prav domačega: če je pšenica – kot zrnje – zadnje čase manj priljubljena, ker pri vse več ljudeh odkrivajo slabo prenašanje glutena, pa so (znova) vse bolj vabljive njene zelene mlade bilke, ki se uporabljajo za sočenje.

Začetki uživanja pšenične trave – nekateri izberejo tudi ječmenovo – je prav v slogu »zrnja«: ameriški kemik Charles F. Schnabel je z izvlečkom iz travnih sokov hranil svoje zimsko omledne kokoši. In: količina jajc, ki so jih znesle, se je potrojila. To je bilo že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Po uspehu s kurami je nadaljeval z vsemi mogočimi »poskusnimi zajčki« in po njegovih opažanjih je vsem koristila, zato jo je začel uporabljati še v lastni prehrani.

V dvajsetih letih so se s tem že ukvarjala velika podjetja po ZDA, tudi Schna­bel v svojem podjetju; izdeloval je praške, cerophyl, ki jim mnogi danes pravijo prvi multivitamini. Dobro je posloval kakih dvajset let, potem pa so ga začeli izpodrivati sintetični vitamini. Poenostavljeno: ljudje so raje pojedili eno tableto novih vitaminov na dan kot dvajset Schnablovih, kolikor je bil dnevni odmerek.

Kaj sodobna znanost pravi o pšeničnih travicah? Sok, ki si ga lahko stisnemo sami (pozor: s sokovnikom, ki stiska zelo počasi), res vsebuje številne vitamine (A, C, E in K, tudi nekatere iz skupine B). Precej je tudi pomembnih mineralov (kalcij, železo, magnezij) in manjše količine aminokislin.

Klorofil, ki ga trava vsebuje v očitno obilni meri, ima menda sposobnost zaviranja encimov, ki delujejo pri aktivaciji rakotovnih snovi, vendar je tudi tu treba vzeti v zakup, da kljub številnim načinom uporabe ni veliko dokazov, ki bi trditve potrjevali tudi po strogo znanst­venih merilih.

Ljudje tak sok ali praške uživajo predvsem za višanje vrednosti hemoglobina v krvi, kot alternativno terapijo pri artritisu, za zniževanje ravni holesterola, kot pomoč pri diabetesu, za zdravljenje visokega tlaka, »odplakovanje« raznih toksinov, ostankov zdravil iz telesa, celo za odpravljanje kariesa. Kot pri vsaki stvari pa je najdejo tudi taki, ki pšenično travo redno uživajo zato – da jim ne osivijo lasje.

Kako pridelati

Vzgoja pšenične trave je razmeroma preprosta, tudi na okenski polici gre, paziti je treba le, da ne začne plesniti. Zrnje speremo in ga za približno pol dneva namočimo v vodo. Nato vodo odcedimo, zrna speremo in pustimo dan ali dva, da začnejo kaliti. Vsak dan pa jih vsaj dvakrat speremo, priporočajo poznavalci. Pripravimo kalilnik, lahko pa tudi čisto navaden plastičen podstavek ali zabojček. Pšenico lahko vzgajamo v zemlji ali kar na nekaj plasteh papirnatih brisač, ki jih dobro namočimo. Za večji uspeh je dobro, če ima posoda spodaj reže, skozi katere bo odtekala voda – zastajanje nam­reč povzroči plesnjenje.

Kako uživati

Priskutni okus soka lahko popravite recimo s stisnjenim jabolkom ali razredčite s špinačo, dokler se ne navadite. Za tolažbo: ni pa ga treba veliko spiti. Že pol decilitra na dan je kar lepa količina antioksidantov in drugih koristnih snovi.