Odprta kuhinja: Ribe so jo začarale

Lažje nam pojasni, zakaj je morje zanjo simbol življenja in veselja, pa tudi glavni temelj duševnega miru. Že dolga leta počitnikuje na Visu in tisti, ki poznajo robinzonsko plat tega otoka, bodo takoj razumeli to njeno ljubezen.

Ko je Alenka Loboda ob neki priložnosti kramljala s svetilničarjem iz Stončice, ki je med pogovorom iz naplavljenega lesa rezljal ribo, si je nenadoma zaželela, da bi jih tudi sama oblikovala. In od takrat izpod njenih rok ne nehajo prihajati takšne in drugačne ribe in ribice.

S tremi sinovi počitnikuje v prijateljevi kamniti ribiški hišici, v kateri so nekdaj sušili ribiške mreže. Hiška stoji tik ob morju na južni strani otoka. »V njej ni elektrike, ni interneta, ni tekoče vode in ni ugodja, ki ga ponuja civilizacija. Živimo po robinzonsko, torej v popolnem nasprotju z vsakdanjim življenjem. Sama namreč delam v javni upravi in še kako potrebujem odklop od uradniškega sveta. Zame je čas ob morju čas ustvarjanja.«

Na plažah vsako leto pobira morske naplavine in jih obdeluje s švicarskim nožem. Najprej so nastajali obeski za verižice, pred tremi leti pa je začela s tračno žago izrezovati večje ribe in jih povezovati z vrvjo. Nastali so podstavki za vročo posodo. Pozneje je začela oblikovati še okrasne podstavke in tako v nedogled … Od prijaznega in potrpežljivega lavriškega mizarja Pavleta Cimermana si izprosi različne kose lesa in jih v njegovi delavnici ustrezno obdela za nadaljnje oblikovanje rib. »Pri nas doma je vse v znamenju rib,« se nasmehne. »Pri ustvarjanju mi pomagajo tudi vsi trije sinovi. Najmlajši Urban ima dobre oblikovalske rešitve, fotografira zase izdelke in se zelo rad udeležuje sejmov. Na pomoč pa mi občasno priskočita tudi starejša dva: vrtata luknje, naoljita ribe in jih opremita z vizitkami.«

Alenko je na Vis odpeljalo nenavadno prijateljstvo z gospo, ki jo kliče Marija Viška in je zanjo nekaj med prijateljico in drugo mamo. Marija Fodransperg je upokojenka, po izobrazbi gostinska tehnica, ki je večino svoje delovne dobe delala kot zasebna gostinka. »Spoznala sem jo, ker je za delo v svojem gostinskem lokalu na ljubljanskem avtomobilskem sejmu zaposlovala študente. Pri Mariji je bilo lepo delati, dobivali smo najboljše plače, a smo morali biti strogo profesionalni (pošteni, čisti, točni, prijazni do gostov). To je bila za vse, ki smo delali pri njej, zelo dobra življenjska popotnica.«

Marija je zadnjih dvanajst let z možem živela na Visu. Tja sta se preselila po upokojitvi. Pred pol leta pa sta se morala zaradi moževe bolezni vrniti v Ljubljano. »V letih, ko sta živela ob morju, smo ju vsi z veseljem obiskovali. Zdaj, ko je znova v Ljubljani, me ob nedeljah uči kuhati, in to predvsem viške jedi. Njene kulinarične spretnosti so zavidanja vredne, ljubezen do kuhanja je prenesla tudi na sina Žigo, ki se je v Ljubljani izkazal v lokalih Dobra vila, Lepa žoga in Majmun.«

Modro gospo Marijo Viško smo spoznali in se prepričali, da na svojih kuharskih delavnicah deli tudi nasvete o medsebojnih odnosih. Nedeljsko kuhanje tako preraste v žensko druženje in klepet, med katerim pa se morajo gospe zavedati, da je z njimi v kuhinji vedno tudi mali pomočnik Urban, ki ga zanimata tako oblikovanje iz lesa kot kuhanje.

Alenka si je v kleti postavila pravo veliko tračno žago in zvečer, ko sinovi zaspijo, rezlja in rezlja, v dnevni sobi z razgledom na Ljubljansko barje pa premišljuje in sanja o dnevu, ko bo znova ob morju. Ko ustvari celo jato ribic iz različnega lesa in različnih velikosti, jih prodaja na sejmih ali na spletni strani. Že pred časom je registrirala osebno dopolnilno delo. »Odkar imam spletno stran in facebook portal Riba Alenka, se zanimanje za moje izdelke samo še povečuje. Ne bom obogatela, a če lahko s tako zasluženim denarjem plačam nekaj položnic na mesec, sem kar zadovoljna,« skromno pove Alenka.

Naša gostiteljica pa ima poleg nedeljskega obreda še en kuharski izziv: »Šest prijateljev se nas trikrat na leto sreča in dva pripravita kulinarični izziv na temo, ki jo sama izbereta (Valentinova večerja v rdečem, italijanska kulinarika, Martinova pojedina …). Te naše večerje potekajo že četrto leto. Vsak dogodek tudi fotografsko dokumentiramo.«