Odprta kuhinja: Robot, ki okrasi krožnik

Tridimenzionalni tiskalniki so v oblikovalskih zgodbah že zasedli pomembno mesto, z ekipo studia Aklih pa prihajajo tudi v kulinariko.

Sun, 31.01.2016, 09:00
Grahova omaka
Tudi v nadstropjih

Sestavine:
200 g graha30 ml olja oljne ogrščice
50 g kravje albuminske skute
ščepec soli

Priprava:
Grah blanširamo 3 minute v slanem kropu.
Vse sestavine damo v multipraktik in jih zmeljemo do gladke kreme.

Trije mladi Dolenjci so izdelali 3D-tiskalnik hrane. Ta lahko v 30 sekundah oblikuje precej zahteven vzorec in v eni uri z robotsko natančnostjo dekorira tudi do 150 krožnikov.

Tridimenzionalno tiskanje je v kulinariki zelo zanimiva tema. Tehniko, ki bi omogočila zdrave in bolj sveže obroke, razvijajo za uporabo na letalih. Tudi Nasa raziskuje razsež­nosti, ki jih prinaša »tiskanje« hrane; obeta namreč korenite spremembe, ki bi omogočile prijetnejše bivanje v vesolju. Domen Gregorič iz oblikovalskega studia Aklih pa vidi bližnjo prihodnost stroja predvsem v slaščičarstvu. Za zdaj resda ostaja veliko vprašanj in težav, s katerimi se spopadajo strokovnjaki z različnih področij, v prihodnosti pa bo stroj za 3D-tiskanje hrane verjetno eden od običajnih pripomočkov. Še najbolj v visoki kulinariki.

Poceni in uporaben

Industrijska oblikovalca Domen Gregorič in Jan Ravbar ter skorajšnji doktor elektrotehnike Grega Logar se že leto dni predstavljajo kot skupina Aklih, ki je še kako »aklih«. Natančnost, ponekod skoraj že pretirana, in nezmot­ljiva robotska šoba sta njihova aduta, s katerima nastopajo na marsikdaj prenasičenem trgu. So inovatorji, ki so svoje specifično znanje združili pred petimi leti in zdaj že dosegajo uspehe, tudi s tiskalnikom hrane.

Domen in Jan sta po koncu šolanja ugotovila, da bi – kar koli bi želela oblikovati in pokazati svetu – potrebovala ogromno denarja. »Načrti, stroji, kalupi, material, izdelava – vse to zahteva denarni vložek, ki ga mladi inovatorji ponavadi nimamo,« pove Domen. Tako so se z Gregorjem odločili za nakup 3D-tiskalnika, njim ves čas dostopnega, ki lahko iz kombinacije lesa in biorazgrad­ljive mase stiska tako rekoč vse, kar je veliko največ 20 x 20 x 20 centimetrov. Prvemu so se do danes pridružili še trije, od tega en prototip.

Brizganje z robotsko natančnostjo

Veliko potujejo po Evropi, a največkrat se ustavijo na Nizozemskem, ki velja za zibelko 3D-tiska. Učijo se, preskušajo po svoje in tako so prišli na idejo, da bi tiskali hrano. Najprej so poskusili z nutello, a se ni obnesla. Nastalo ni nič, dele stroja pa so morali celo zavreči, saj so bili tako zamaščeni, da jih nikakor ni bilo mogoče očistiti. Pozneje jim je skupaj z gostilno Repovž iz Šentjanža na Dolenjskem uspelo, da so stroj premierno pokazali na Mesecu oblikovanja in zanj dobili nagrado za inovativnost. Takrat je tiskalnik dokazal, da zmore in da je pripravljen za uporabo. V eni uri je okrasil približno 150 krožnikov.

A postopek tiskanja je za nepoznavalca zahteven. Najprej je treba v tridimenzionalnem računalniškem programu zrisati izdelek, ki ga želiš natisniti. Šele nato ga lahko uporabiš v programu za tiskanje, kjer določiš vse parametre. Domen nam s ponosom predstavi del, ki je plod njihovega znanja, del, ki so ga kar ... natisnili. »Tako si lahko privoščimo razvoj in tudi to je prednost 3D-tiska,« pripomni sogovornik. Poleg tega dela so uporabili medicinske pripomočke – igle, cevke, injekcije, ki pomagajo, da stroj v milisekundi natančno določi količino iztisnjene paste, kreme, omake. »Tega ne zmore nobena roka, sploh pa ne tolikokrat v tako kratkem času. S strojem na tem področju ne moremo tekmovati,« poudari Domen.

Pomanjkljivosti, ki jih vidijo kot prednosti

Kar nekaj težav so imeli mladi inovatorji, ko so idejo tiskanja hrane predstavljali gostincem. Sprva jih ti niso razumeli, po nekaj sestankih pa so se le »ujeli« z lastniki gostilne Repovž in z njimi peljejo zgodbo naprej. V studiu Aklih se namreč zavedajo, da sami ne morejo razvijati tiskalnika hrane, saj nimajo zadostnega kulinaričnega znanja. A to štejejo le za dobro. »Povezovanje različnih panog je nujno za doseganje vrhunskih rezultatov,« je prepričan Domen. Najmanj štirje ljudje s strokovnim znanjem, vsak s svojega področja, so bistveni pri razvoju takšnega stroja. »Inovator, programer, oblikovalec in gostinec.« V takšni zasedbi jim je potem tudi uspelo narediti lep izdelek in se z njim predstaviti na kulinaričnem večeru Oblikovalska okuševalnica.

»Bilo je kar nekaj težav, s katerimi smo se ubadali pri pripravi jedi, naših tokrat­nih končnih izdelkov, ampak smo jih toliko odpravili, da smo hrano lahko ponudili,« pove Domen in nam natančneje razloži, kje se lahko zatakne. »Struktura hrane je izredno pomembna, saj ne sme biti ne pretekoča, ker bi se po podlagi razlila, in ne pregosta, ker bi se šoba zamašila. Težave imamo tudi s podlago, saj pravega krožnika ne moremo uporabiti, ker se stroj ne more prilagajati različni višini osnove.« Doda še, da bi ob velikem finančnem vložku lahko v tiskalnik vgradili dodatno tipalo, ki bi zaznavalo višino krožnika in bi se mu stroj ustrezno približeval ali odmikal. Za začetek pa so hrano stiskali kar na kartončke. »Ni sicer najbolje, saj papir vpija vlago, se pri tem zguba, natisnjen vzorec pa zato nemalokrat izgubi obliko,« pove Domen. Jan pa nam pokaže fotografijo, ko jim je uspelo hrano stiskati na kos – za krožnik velikega – debla, na katerem so brez težav s kremo ponazorili nastajanje drevesnih letnic. Pomanjkljivosti jih tako prisilijo razmišljati drugače, uporabljati različne podlage, sestavine. Raziskovati. Preskušati.

Sodelovanje z gostilno Repovž

Repovževi veljajo za eno boljših gostiln na Dolenjskem, ki ima svojo preteklost in bogato tradicijo. Na domači kmetiji in 16 hektarih zemlje pridelajo skoraj vse, kar potrebujejo za pripravo obrokov, razen mesa in živalskih proizvodov. Te dobijo z okoliških kmetij, s katerimi sodelujejo. Njihova kulinarika tako že tradicionalno temelji na zdravih, ekološko pridelanih sestavinah in prav takšne uporabljajo tudi v projektu s studiem Aklih. »Od tega ne odstopamo in samo znotraj teh okvirov iščemo nove rešitve, nove postopke priprave krem, omak in primerno gostih pirejev vseh vrst,« pove Gregor Repovž, ki je že prevzel domačo gostilno in tudi posestvo. Februarja pripravlja kulinarični večer, na katerem bodo v ospredju prav umetelno, z robotsko natančnostjo okrašeni »krožniki«.

Kljub začetnemu dvomu, ki so ga pokazali ob predstavitvi ideje s 3D-tiskalnikom hrane, zdaj z ekipo Aklih odlično sodelujejo, raziskujejo zmožnosti robota in premišljujejo, kako bi uporabniku pripravili čim bolj zanimivo kulinarično doživetje.

Stepanje snega iz beljakov v enem prvih skupnih poskusov ni uspelo, saj se je prehitro posušil in na koncu je šobo z vsebino razneslo daleč naokrog. »Še danes najdem kakšen ostanek beljaka na tiskalniku,« se nasmeji Domen. Začetniške težave so od takrat uspešno premagali, z novimi se pogumno spopadajo, ob tem pa ustvarjajo popolnoma drugačen koncept priprave hrane.

Prijavi sovražni govor