Odprta kuhinja: Sejanje je velika nagrada

Pred skupinico je ustavil traktor, velik kot gora. Voznik se je nagnil ven in začudeno rekel, da takega prizora že dolgo ni videl: naše sobotno sejanje pire in pšenice na prekmurskih poljih je bilo po svoje huda atrakcija. Bralca Odprte kuhinje sta si na poljih ekološke kmetije Šiftar in Panvite na roke (!) posejala letno zalogo zrnja. Podjetje Žito je odstopilo seme in prostor na poljih, kjer sicer zrastejo žita za njihov bio program Natura.

Nekdo je ugotovil, da si boljših nagrajencev ne bi mogli želeti. Sonja Čibej iz Trebnjega je ljubiteljica nedeljskih juter, ki se začnejo s prebiranjem časopisa, zlasti ceni članke o vrtu in ljubiteljskem pridelovanju hrane ter seveda njegovem nadaljevanju, kuhanju. Po duši in poklicu je glasbenica: zborovodkinja na osnovni šoli Grm v Novem mestu, doma pa vrt­narka. Ko so se ji skozi prste začela pretakati zlata semena pšenice, je rekla: »To sem si vedno želela: da bi lahko sejala z zamahom, brez omejitev prostora. Doma imam majhen vrt, tako da lahko seme le vsako posebej položim v zemljo.«

Kaj je njena ideja za uporabo zrnja, enega od dveh vrst, ki smo ju v soboto sejali: »Iz pire najraje pripravljam solato, ki ved­no navduši tudi moje goste. V skuhano in ohlajeno piro vmešam na majhne kockice narezan sir, kisle kumarice, zeleno papriko, polivko pa naredim iz soli, popra, žlice majoneze, oljčnega olja in balzamičnega kisa. Solata naj nekaj časa počiva v hladilniku, da se okusi prepojijo. Pred serviran­jem dodam narezano rukolo.«

Dušan Klobasa, drugi nagrajenec, pa je upokojeni policijski inšpektor, ki je odkril strast v peki kruha – in pri tem veselju sodeluje cela družina, tudi oba sinova, ki sta ravnokar vstopila v najstniška leta. »Nekoč sem se poglobil v kruh, ki ga kupiš v trgovini, in ugotovil, da je presenetljivo poln aditivov. Potem sem kupil knjigo Klemna Koširja in ga začel peči doma.« Velika spodbuda pa je bilo tudi dejstvo, da se eden od sinov zanima za kuhanje. »Najraje pripravljam kašo iz pirinega zrnja. Olupim jabolka in jih narežem na kocke. Skuham jih v majhni količini vode in dodam pet do šest žlic pirinega zrnja, ščepec cimeta, kavno žličko rjavega sladkorja in tri žlice navad­nega jogurta,« pove 12-letni Matej.

S seboj v Mursko Soboto so prinesli za celo košaro doma pečenih, slastno dišečih priboljškov.

Kruh, ki gre skozi lastne roke

Natančno tak je bil tudi sprejem na ekološki kmetiji Šiftar v Polani: dišeč po priboljških. Tam je mladi gospodar Rok pripravil za vsakega nagrajenca deset arov in dva peharja za ročno sejanje – škornje smo pa vsem »ukazali« prinesti s seboj. Toda najprej se je bilo treba pomeniti ob obloženi mizi, ki jo je pripravila Rokova mama. Izjemna zlejvanka in rulada iz ajdove moke!

Rok Šiftar je zanimiv tudi sam po sebi: star je šele 23 let, pa že vodi ekološko kmetijo, ki obsega 200 hektarov. Pred dvema letoma jo je ob pomoči mame in brata prevzel, potem ko je umrl oče. Rok je sicer študiral fiziko, vendar je nekega dne ugotovil, da se mu bo zmešalo, če bo življenje preživel zaprt na kakem inštitutu. Zemlja pa ga je od nekdaj privlačila, prav tako stroji in kmetijska mehanizacija in skoraj je ni stvari, ki se je ne bi lotil sam popravljati. Pomeni pa taka kmetija veliko dela. Ko smo se postavili pred njivico, ki je bila pripravljena za sejanje – in se nam je zdela kar velika – je dejal: »Boste že. Jaz moram poskrbeti za šeststo takih.« Res pa je, da potem včasih kaj pozabi požeti, kot je priznal, ves čas pripravljen na hec. Vseeno pa požanje dovolj, da imate lahko zdaj malo intim­nejši občutek ob ovsenih kosmičih iz Naturine vrečke: najbrž jeste njegove.

Prav ta občutek povezanosti, stika z zemljo in zrnjem smo želeli obuditi s to nagradno akcijo. Kajti koliko ljudi iz mest­nega okolja se še lahko pohvali, da je šel njihov kruh skozi njihove last­ne roke že na njivi – kot posejano žito, ki bo prav kmalu ozelenelo, spomladi pognalo kvišku, nekje maja zavalovalo kot zeleno morje in se, ko bo prišlo vroče poletje, upognilo pod težo zrnja.

Tehnike sejanja nas je učil Leopold Miš, vodja bio programa v Žitu, ki je povezal pridelovalce za program Natura. V oris: to je uspešen program, ki dosega 15-odstotno letno rast, in z njim je Žito najpomembnejši ponudnik bio izdelkov iz tega segmenta na trgu. Kar 80 odstotkov surovin kupijo pri slovenskih kmetih, so nam pojasnili. »Izviram s kmetije,« je pojasnil Miš, ko je zakorakal na njivo z lastnim peharčkom, samozavestjo in navodili: z eno pestjo žita se zamahne tudi po trikrat, zrnje pa se mora na redko cediti skozi prste. Vreči je treba bolj v zrak, da se čim lepše razporedi.

Trije ari v zelenem jezeru

Od kmetije, ki jo obdeluje 23-letnik, pa še spoznavanje čisto drugega načina gospodarjenja: skupina Panvita obdeluje 3500 hektarov površin v Sloveniji, 500 pa jih ima najetih še na Madžarskem, tako da deluje kot sistem, vključenih je več kot deset podjetij, ki se ukvarjajo s proizvodnjo hrane, in sicer po trajnost­nih načelih in načelu od njive do mize, pojasni član uprave Branko Virag. Pridelujejo vse osnovne kulture, vse, kar si pač potrošnik v Sloveniji zaželi, od pšenice, koruze, ajde, pire, jagod, prosa, ob tem pa redijo tudi prašiče in perutnino – pet milijonov kilogramov na leto –, in so eden od dveh največjih proizvajalcev hrane v Sloveniji. Pred petimi leti, navaja Virag, so začutili, da je pravi čas, da odmerijo prostor tudi za ekološko pridelavo, in zdaj za to namenjajo nekaj več kot 80 hektarov površin.

Velik sistem torej – ampak z ljudmi, ki imajo očitno dovolj smisla in volje, da so na prostranih poljih pri Beltincih, enem od centrov njihove eko pridelave, natančno odmerili po tri are za vsakega nagrajenca. Zakoličili, opremili z napisi o »lastništvu« in našli tudi grablje, da sta lahko tudi ta del sejanja nagrajenca opravila na roke. Pa še predavanje je bilo vključeno. Izvršni direktor razvojnega centra Panonski vrt Andrej Smodič je predstavil piro, ki je vse bolj priljubljena, kajti drži se je pridih avtentičnosti in praizvora. Kot je znano, pira sicer vsebuje gluten, vendar po sestavi drugačnega kot pšenica, tako da jo marsikdo, ki slednje ne prenaša, vključi v svoj jedilnik. Pa še eno bistveno značilnost je Smodič poudaril: pira sodi med tisto vrsto prarastlin, ki jih industrializacija in optimizacija pridelovanja še nista prav dosegli; to pomeni, da v nasprotju s sodobnimi sortami in načini pridelave za rast ne potrebuje dodatne spodbude s pretiranim gnojenjem ali zatiranjem škodljivcev. Še več: predobre razmere, celo spočita zemlja, so kontraproduktivne, saj bilka zraste previsoko in je potem ranljiva v vetru.

Trije ari so bili hitro posejani. Na njih naj bi zraslo približno 60 kilogramov pirinega zrnja; skupaj s približno enako količino pšenice s Šiftarjevega polja je to toliko, kolikor po statistiki porabi povprečen jedec v letu dni: približno 100 kilogramov surovega, 80 kilogramov predelanega zrnja. Z Odprto kuhinjo bomo polja, ki smo jih – tako na starinski način, ampak s srcem – zasejali v Prekmurju, obiskali še dvakrat. Seveda ob žetvi poleti, še prej pa enkrat maja, kot nas je navdušil Andrej Smodič: »Takrat se to polje spremeni v čudovito zeleno jezero, v ozadju ga obrobljajo temna drevesa, nad njimi pa modro nebo z belimi oblački. Prečudovito.« Verjetno je to najbolj poetična nagradna igra, kar smo jih kdaj imeli v Odprti kuhinji ...