Odprta kuhinja: Spretne roke vedo vse

nica Krušič je gospodinja. In to gospodinja z 18 zlatimi priznanji in petimi znaki kakovosti, ki jih je v zadnjih dvajsetih letih prejela na državnih razstavah Dobrote slovenskih kmetij na Ptuju. Je mojstrica izdelave dekorativnega peciva iz kvašenega testa. Čeprav ima, kot pravi, nekaj zdravstvenih težav, se bo potrudila, da si bo maja prislužila še šesti znak kakovosti. Redkobesedna in skromna gospa je za vas ustvarila lepo in zanimivo velikonočno pecivo.

Na Kozjanskem, visoko na hribu, s katerega se odpira čudovit pogled v dolino in še lepši na sosednjo Donačko goro, stoji kmetija družine Krušič. Anica, ki si je že nadela kuharski predpasnik, je že od daleč mahala in tako poskrbela, da sva s fotografinjo po kakšni uri tavanja le našli pot do njihove kmetije. Bogu za hrbtom, bi lahko rekli iz ljubljanskega zornega kota, po dolgotrajnem iskanju pa sva bili nagrajeni z lepoto tega kraja.

Anica se je dlje časa otepala najinega prihoda, a je na koncu le popustila mojim prošnjam. »Vaši izdelki so kulturno izročilo, so etnološka dediščina. Tukaj ne gre samo za pecivo, podarite nam kak­šno urico svojega časa, lepo prosim,« sem jo moledovala. Anica bi sicer z veseljem sodelovala, vendar ima v zadnjem času nekaj težav z zdravjem, tako da se ob našem obisku ni bila sposobna lotiti svoje najbolj znane in najbolj zanimive 90 centimetrov dolge in osupljivo lepo okrašene pletenice iz finega mlečnega testa, ki ga zamesi iz 3,5 kilograma moke in 18 jajc. Tej pletenici mora posvetiti najmanj 18 ur dela.

Zelo zanimiva je njena štruca, ki jo naredi za poroke. Gre za pravi umetniški izdelek, ki človeku vzame sapo. Štruco peče v velikanskem pekaču v domači krušni peči. Janez Bogataj ji pravi svatov­ska pletenica »bosman«, a Anica se s tem nazivom ne strinja in vztraja, da se ji reče poročna štruca. »Nekdaj se niso delale poročne torte, ampak le takšne velikanske sladke, lepo in bogato okrašene štruce, ki so jih nato razrezali in delili svatom.«

Veselje za oči in usta

Vse njeno dekorativno pecivo je lepo in vrhunsko izdelano – in nadvse okusno –, tako da je Anica z njim redno pobirala pohvale in nagrade po vsej Sloveniji. Dvajset let je že aktivna članica Kmečkih žena Donačke gore. V tem času je prekrižarila Slovenijo po dolgem in počez, delila svoje znanje na delavnicah, poučevala mlade in s svojo peko navduševala celo stare in izkušene gospodinje pa tudi kuharje.

Ta pridna dvainšestdesetletna gospa ima še vedno popoldansko obrt, a ni povsem prepričana o tem, da bo lahko še naprej za druge izdelovala svojo izvrstno sirovo zavihanko, specialiteto tega konca Slovenije, svatovsko štruco ali velikonočno dekorativno pecivo, za katera si je pridobila certifikat art&craft Slovenija. Na kmetiji je vedno precej dela zanjo in za njenega moža, vsakdanje obveznosti ji poberejo moči, hčerka in sin z družinama prihajata na obiske in vsi so vedno željni njenih dobrot in lačni njenega znanja. Na srečo so se vsi naučili delati dobrote iz kvašenega testa, tako da v njihovi družini to znanje ne bo izumrlo.

Nežka in Micka

Anica je peko vzljubila že kot deklica, ko je pri tem delu opazovala svojo staro mamo Nežko in njeno sestro Micko. Spominja se njunih pogovorov in izmen­jevanja kuharskega znanja. Ko se je iz vasi Tlake pri Svetem Florjanu ob Rogaški Slatini preselila na moževo kmetijo, se je nekaj stvari naučila tudi od tašče, a to so bila zgolj izhodišča, ki jih je pozneje samostojno nadgrajevala.

Izdelovanje dekorativnega peciva iz finega kvašenega testa je bilo zanjo od nekdaj izziv, peka pa ji je bila vedno v veliko veselje. Nikoli ni bilo velikonočnih praznikov brez pletenic, košaric, polnih nagajivih ptičkov, ovčk in zajčkov, ki so se skrivali med pisanimi pirhi. Vse njeno pecivo je vedno izdelano po starih navadah in pečeno v kmečki peči.

Ko začnejo pomladni duhovi odganjati zimo, se začne tudi razmišljanje o tem, kako bi lahko še bolj svečano okrasili velikonočno mizo, pravi Anica. Pri njih doma ne gre brez sladkega kruha iz kvašenega testa z rozinami, ki mu rečejo bider. Tokrat ga je spekla tudi za nas. »Zelo pogrešam tako imenovano mlinčevo potico, ki smo je pekli včasih, danes pa jo ljudje raje nadomestijo s potratno potico. Mlinčeva potica je bila zelo posebna. Narejena je bila iz domače črne moke. Ponavadi smo razvaljali tri mlince, nadev pa naredili iz jajčnega sira in mletih orehov, poparjenih z vročim mlekom. Dva mlinca smo namazali z nadevom, tretji, tisti, ki ga zadnjega razvaljamo, pa mora viseti čez pekač. Ko ga bogato namažemo z nadevom, pa testo poteg­nemo navzgor in zavežemo v nekakšen cvet. Krasna potica,« se spominja Anica.

Nič ni zapisano

Za velikonočne praznike za svojo družino pogosto naredi sirovo potico iz črne moke, nadev pa pripravi iz domače skute, sladkorja, jajc … Tudi za to potico je značilno, da testo najprej visi čez pekač, nato pa se ob strani zaviha in premaže s pregreto skuto, v katero se doda drobnjak. »Ta potica je prav značilna za naše kraje,« pravi Anica.

Na žalost ni nič od tega znanja zapisanega. »Vse imam v glavi, ne potrebujem receptov. Imam priučen občutek za količine in razmerja med sestavinami.«

Kako je to mogoče, se čudim, čeprav mi je jasno, da pol stoletja peke prinese rutino, tako da je najbrž ni kuharske knjige, ki bi ji lahko parirala. »Vaja dela mojstra,« mi pritrdi Anica.

Tudi njeni vnuki zelo radi kuhajo in pečejo, jih pohvali, nato pa v smehu doda, da si oni večino receptov »snamejo« s spleta.

Na velikonočni mizi Anice Krušič morajo biti poleg dobrot iz kvašenega testa še domača šunka, domača prekajena klobasa in tako imenovani povleček – posebnost tega kraja, svinjsko debelo črevo, nadevano z mesom za salame, ki zori na dimu do velike noči, ko ga skuhajo. Ob jedi pijejo domače vino iz trte šmarnice, samorodnice, ki je ni treba posebej negovati. To trto samo obrezujejo in je nikoli ne škropijo. Tudi otroci dobijo majhen kozarec vina, po stari tradiciji pa jim vanj nadrobijo rumenjak kuhanega jajca.