Tiskane izdaje
V velikem modernem studiu, kjer sicer pripravljajo vegansko hrano, sta se Žana in Mateja vrteli okrog postavitev zajtrka. To je bilo slikanje za prvo knjigo, v kateri bosta kot stilistka in fotografinja podpisani skupaj. Sicer imata pri tem delu večletno skupno zgodovino; začeli sta z revijo Sensa, nadaljevali pri nas v Odprti kuhinji, potem pa sta svoj hobi, ki je prerasel v »dopolnilno dejavnost«, razširili še na številne medije, se prebili v produkcijo oglasov za prehranske izdelke. Pred kratkim sta dobili tudi prvo poizvedovanje in ponudbo iz tujine, za kuharsko knjigo.
Spoznali pa sta se že prej, v uredništvu Jane.
Vojna, prihod v Slovenijo
Delova stolpnica je bila dolgo najljubše zavetje novinarke Žane Kapetanović. Sarajevčanke. Na čuden način je njeno življenje povezano z dvema vojnama. Njen dedek, Jakob Pirih, je bil Slovenec. »Zbežal je iz Idrije, ker so ga Italijani hoteli vpoklicati v vojsko, potem je iskal delo in potoval. V Sarajevu se je zelo uspešno začel ukvarjati z lesom in se tam ustalil – pravzaprav je potem odprl še tri gostilne. Za ženo si je pripeljal Slovenko in rodila se jima je moja mama Agneza,« pripoveduje Žana. Ko se je začela nova vojna, v Bosni, je Žana z otrokoma prišla najprej k sorodnikom v Slovenijo, nato v zbirni center v Škofjo Loko. Nekaj dni po odhodu je njihovo stanovanje v Sarajevu zgorelo.
Tudi takrat, ko se je situacija zdela najbolj črna, je imela enake življenjske principe kot danes: čeprav so živeli v zbirnem centru in bili popolnoma brez denarja, je z otrokoma včasih sedla na avtobus in so šli v Ljubljano, v slaščičarno. »Bila sta mestna otroka, kaj pa naj drugega,« skomigne z rameni. Nekaj lepega je hotela dodati v sliko, ki je bila precej mračna …
Še danes ne more pozabiti, kako človeško so jo sprejeli na Jani, ko se je ponudila za novinarko; črna stolpnica pri ljubljanski železniški postaji je za dolgo postala drugi dom. Kar je po svoje pričakovano; Žana Kapetanović namreč prihaja iz časopisne družine: »V Sarajevu smo imeli v središču mesta stanovanje nad tiskarno in sva se z bratom dobesedno igrala v tiskarni. Oče je bil najprej tipograf, potem oblikovalec, potem novinar in urednik. Tudi brat je novinar, živi v Zagrebu. Odraščala sem obkrožena z novinarji in fotografi. Sina Sašo sem usmerila v fotografijo, zdaj je fotograf v Sloveniji.« Tudi sama je bila še v BiH novinarka pri reviji Una, nekakšni njihovi Jani, pred tem je kot študentka delala v Oslobođenju. Na Jano je prišla z dvema zgodbama o beguncih, če bi jih zanimalo kaj takega ...
Zaskrbljena in brezskrbna
Na Jani sta se tudi srečali z Matejo Jordović Potočnik, Ljubljančanko, ki je tam delala kot priložnostna fotografinja. Tudi ona ima za seboj hudo preizkušnjo, kot se je pred več kot dvajsetimi leti zgodila Žani; po mučni bolezni je umrl njen mož, fotograf Uroš Potočnik, ki je zbolel za krvnim rakom. Star je bil samo 36 let. Tudi Mateja se je znašla pred negotovo prihodnostjo, prav tako z dvema majhnima otrokoma, deklicama.
Kakor danes povesta obe, je njuno prijateljstvo srečanje dveh popolnoma različnih značajev: ene, ki se ne boji ničesar, in ene, ki se boji vsega. Mateja je bila ta druga, otrok izpod steklenega zvona. Njen oče je bil tako zaskrbljen, da se ji ne bi kaj zgodilo, da niti na šolske izlete ni hodila. »Samo jaz in tisti otroci, katerih starši si niti majhnega stroška niso mogli privoščiti, nismo šli,« pravi. Zaradi take zaščitenosti se je bilo verjetno še teže spopasti z minevanjem, izgubo, s smrtjo moža, s katerim sta se imela res rada. Ta bolezen jo je zaznamovala. No, malo pa je bila k usodnosti nagnjena že prej, celo Uroš jo je rad klical gospa Panika.
Čeprav jo še tu in tam obhajajo črne misli – »Uroševe smrti še do danes nisem izžalovala« –, je preživela. In njeno znanstvo s kolegico z uredništva Jane igra pri tem nemajhno vlogo. Gre za to, da ti nekdo v pravem trenutku na sliko doda nekaj lepega. Mateji, ki je z obsedenim delom dobesedno bežala pred žalovanjem, so bile to pohvale, ki jih je začela dobivati za lepe fotografije hrane, pa lastno veselje nad lepo sliko, nad svetlobo, lepo postavitvijo. Ta lepi dodatek je bila tudi človeška opora prijateljice, podprte s pravim, včasih robatim sarajevskim humorjem. Zavedanje, da jo lahko pokliče, pa čeprav ob treh ponoči.
Nista prefinjeni gurmanki
Žana Kapetanović dekorira veganski sendvič, Mateja spleza na lestev in ga fotografira. Nič kaj profesionalno ne deluje ob tem; vmes je, včasih celo telefonira. Žana uslužno »prevede«: »To ni zaradi malomarnosti. To je zato, ker tako obvlada.« Nekaj mojstrstva gre na račun dobre opreme; do zdaj je Mateja nakupila že sedem objektivov samo za slikanje hrane. Včasih kakšen stane tudi dva tisoč evrov. Nekaj pa gre na račun tega, da se ji je oko v teh letih izredno izostrilo. »Kamor koli pridem, najprej začnem analizirati svetlobo in iščem, kje bi bilo primerno mesto za fotografiranje,« pravi.
Sendvič je medtem poslikan, v nekaj poskusih je Žana dodajala v kader razne dodatke, dokler ni bila zadovoljna: piko na i so naredile starinske škarjice, nekaj, s čimer si narežeš zelišča, preden jih dodaš med polovici bagete. Žana prizna, da ji rustikalni slog sicer ne ustreza več, bolj jo zanima moderni minimalizem. Ker pa je ljudem tako pri srcu, doda naročnica njunega tokratnega dela, Barbara Radojlovič, lastnica kulinaričnega studia Barbarella, so za vsako fotografijo vseeno dodale vsaj eno starinsko reč v sicer moderno okolje.
Pogosto se pripeti, da Mateja in Žana s fotografiranja odideta domov in ugotovita, da sta sestradani, čeprav so se v tistem popoldnevu pred njima zvrstili številni krožniki. Zanimivo je, da ju hrana pravzaprav sploh ne zanima kaj dosti, nista prefinjeni gurmanki, ki »secirata« in ocenjujeta jedi, še posebno ne takrat, ko delata. Zanima ju, kako je videti.
Tako je bilo že od nekdaj; Žana se spominja, kako je nekdaj v redakciji nestrpno čakala, da je kurir iz Trsta prinesel nove modne revije, iz katerih so novinarke potem črpale snov za svoje članke. Moda kot taka je sploh ni toliko zanimala; bolj je gledala, kako je predstavljena. Kako jo je treba postaviti v prostor, da je dobro videti. Kaj je tisto, kar naredi sliko lepo. So to starinske vilice? Je to lepa svetloba? Guba pri plašču? Je to dejstvo, da si vseeno peljal otroke v lepo mestno slaščičarno, čeprav si živel v begunskem centru?
Zavod za zaposlovanje,
»Jaz sem lahko zelo dolgo sama, tudi na samotnem kraju, no, ponavadi s svojima jazbečarjema. Mateja tega ne more, ves čas kliče in mora imeti okoli sebe ljudi. Mateja potrebuje veliko komunikacije, jaz pa bežim od tega in mi je dovolj toliko, kolikor je imam pri delu. Mateja je sproščena v stiku z ljudmi, odkrita, zna poiskati delo, zna 'izsiliti' delo, zna z denarjem, jaz pa vse zapravim. Jaz lahko brez strahu živim od danes do jutri, tako sem se naučila, ona pa se ves čas boji, kaj bo, če bo,« njuno hecno koeksistenco opisuje Žana. In doda: »Če bi me vprašala, ali sem lahko prijateljica z Matejo, bi tudi zdaj rekla, da – ne! Da pač jaz s to žensko nimam NIČ skupnega. Mogoče je ravno v tem skrivnost te najine simbioze.«
Mateja pa za konec pove takole: »Žana mi je podarila prikolico, ki jo je lepo in barvito prenovila prav v času, ko je bila na zavodu za zaposlovanje, in jo imam zdaj v kampu v Premanturi. Prejšnji teden sem bila s svojima puncama tam. Zlagala sem kamenčke okrog in nič mi ni manjkalo. Nič se mi ni zdelo, da moram koga poklicati, da koga pogrešam ...« In to je bilo prvič po veliko letih. »Torej sem se tudi jaz umirila, dozorela.« Ko smo v Odprti kuhinji začeli objavljati njune fotografije, se je našel tudi kdo, ki mu je bilo to kar malo tuje. Preprosto ni mislil, da je tole krancljanje, vsa ta lepa dekoracija na mizi, primerno in potrebno zanj. Mogoče je zato še enkrat treba poudariti: ne gre za viličke, krožničke, pentlje. Gre za to, da je dobro znati razmišljati na ta način: da si znamo dodati kakšno drobno lepo malenkost tudi v trenutkih, ko nam ni lahko. Ko je morda na krožniku en sam nerazpoznaven poc.
