Odprta kuhinja Tinkare Kovač

Simpatična Primorka, ki še na koncertu lahko postreže s pršutom ovite grisine, zelo rada kuha in še raje peče. »Če ne bi bila glasbenica, bi bila zagotovo slaščičarka,« se z nasmehom spominja svojih otroških napovedi, kaj bo, ko bo velika. Nepogrešljive stvari v njeni kuhinji pa so zdaj naslednje.

#1 Domišljija. Tinkara Kovač od nekdaj rada kuha, v kuhinji z užitkom ustvarja. Veliko ji pomeni pristen stik s hrano in tako kot v glasbi ima rada čiste okuse in zgodbe. Ko odpre hladilnik, zna vedno pripraviti kaj za pod zob. »Najbolj zanimivi recepti nastanejo ravno takrat, ko nimaš vseh potrebnih sestavin in moraš uporabiti domišljijo,« doda umet­nica. V družini jedo predvsem lokalno in sveže. Tudi zato imajo pred hiško na Krasu vrtiček, »ki sicer bolj ali manj skrbi sam zase«, se nasmeji Tinkara. »A uspeva čudovito.« Na njem so lani pridelali korenček, bučke, kumare, paradižnik, čebulo, radič, motovilec, solato, rdečo peso, špinačo, tudi nekaj krompirja. Babica Kristina je Tinkaro naučila, da je hrano pomembno tudi lepo aranžirati. Nikoli ne bo pozabila, kako je iz cvetače naredila pravi dogodek. »Celo je skuhala, jo posula z drobtinami, še malo okrasila, vsakemu za mizo dala v roke žlico in cvetače kmalu ni bilo več,« pove. Babica Milka pa je bila z osnovnimi recepti vnukinji vedno na voljo po telefonu. Zdaj Tinkaro marsikaterega trika nauči teta, ki je profesionalna kuharica.

#2 Galina mešanica. Tinkara s svojima hčerama, Galo in Almo, zelo rada peče slaščice in druge sladkosti, ki zadišijo po hiši. Pa ne le za rojstne dneve in posebne priložnosti, skupne trenutke tako preživijo, kadar se le ponudi priložnost. Dekleti spodbuja, da se hrane čimveč dotikata, jo okušata, vonjata, mešata. Pred leti je tako starejša Gala naredila čudovito mešanico začimb za božične piškote. Namešala je je toliko, da jo uporabljajo še danes. »In verjetno jo bomo še kar nekaj časa,« se nasmehne. »Upam, da čim dlje.« Ker nihče ne ve, kakšno je razmerje sestavin, velja za skrivno mešanico sicer čilija, pimenta, paprike, kardamoma in drugih začimb. V Tinkarini kuhinji se čuti pridih Sredozemlja, a obožuje tudi svetovno kuhinjo. Rada ima začinjeno hrano in se začimb in zelišč v kuhi ne boji. Okoli hiše jih je kar precej. Prizna, da pa ji notri ne uspevajo najbolje. Poleg začimbnih mešanic se poigrava tudi z idejo, da bi naredila miks svojih pesmi, ki bi po dolžini ustrezale kuhanju, peki posameznih jedi. Tri minute in pol dolga pesem bi bila tista za mehko kuhano jajce.

#3 Valjar. »Je osnovni, nepogrešljiv pripomoček za kulinarične zgodbe. Tako kot je žebelj v arhitekturi,« obrazloži Tinkara. Pri valjanju testa za zavitke, pite, ki ga dela sama, zelo uživa, zanjo je to »pravi športni trenutek«. Testo nastaja na eni od lesenih desk, ki jih imajo v kuhinji precej in jih s pridom uporabljajo. Spominja se popoldneva, ko se je vrnila iz Danske, kjer je leta 2014 zastopala Slovenijo na Evroviziji. K njim je prišla prijateljica Vesna z družino in kuhala vse popoldne, zvečer in še pozno v noč. Takrat je nastal popolnočni štrudelj iz rdeče pese. »Slasten bolj kot kdaj prej ali pozneje,« pove Tinkara. Tudi sicer v njihovo hiško radi pridejo prijatelji in ob druženju kaj skuhajo. »Ja, včasih smo postreženi tudi v lastnem domu,« se zasmeji profesorica flavte. Drugače pa Tinkara kuha v kuhinji, mož Matej, ki je arhitekt, pa je mojster žara in skrbi za pripravo hrane zunaj. »Zdaj je na počitnicah!« se zasmejiva obe. Matej, ki je bil tudi idejni vodja pri nastanku njihovega doma, je v kuhinji izdelal veliko mozaično steno, ki predstavlja nakit njihove hiše.

#4 Metlica za stepanje. S tisto ročno si velikokrat pomaga, čeprav se tudi različnih strojčkov in drugih uporabnih pripomočkov v kuhinji ne brani. Palačinke so pri njih za zajtrk vsaj dvakrat na teden. Zanje uporabljajo različne vrste moke, včasih pa jo nadomestijo tudi z bananami. Namazane so z domačo marmelado, ki jo Tinkara skuha sama. Lani ji je še posebno dobro uspela kakijeva. Figovo naredi vsako leto iz domačih fig, ki jih oberejo pri dedku na vrtu. Poleg tega da rada kaj sladkega speče, brez težav kaj takšnega tudi poje. Nasploh uživa v hrani in si privošči prav vse. »Tisti, ki dvomijo, ali jesti meso ali ne, naj si v ogledalu le pogledajo svoje zobe. Ti zobje niso samo za solato,« a takoj poudari, da naj vsak ravna tako, kot čuti in želi. Vse se namreč obrača, spreminja. Tudi sama je včasih najprej izdala album in šele potem posamične single, zdaj pa dela ravno obratno in bodo samostojni singli, ki jih lahko poslušamo na radijskih postajah, maja letos dobili svoj album.

#5 Med. Radi ga imajo. Najraje cvetličnega, pa tudi akacijev se znajde v njihovi kuhinji. Največkrat izberejo tistega, ki je čim bolj lokalen, saj vsebuje največ sestavin iz njihove okolice. Tinkara verjame, da je vsa hrana, ki jo vnašamo v telo, naš ključni gradnik, vse drugo pa je tisto, kar je v glavi in v srcu - kako razmišljamo, kako smo nastrojeni. In prav čebele po Tinkarino predstavljajo semafor, ki nam že utripa in sporoča, da mogoče pa le ni vse tako, kot mora biti. »Naravo moramo bolj paziti, jo manj spreminjati, jo pustiti takšno, kot je, ker si bomo le tako lahko pomagali z njo in ona z nami,« pove ena od ambasadork čebel in še doda, da se verjetno že prihodnje leto obeta certificiran, pri Unescu potrjen in v Sloveniji rojen svetovni dan čebel. »To bo 20. maj, med drugim rojstni dan Antona Janše, začetnika sodobnega čebelarstva,« pove Tinkara Kovač, ki je od lanskega maja tudi predsednica sindikata glasbenikov Slovenije, februarja pa jo bomo videli v duetu z Aniko Horvat na Slovenski popevki.