Odprta kuhinja: V frajerskih pregovorih

Gorje, da bi si kje spletli gnezdo, postavili dom! Menda so na svetu tudi taki, ki ne znajo ali celo nočejo kuhati. Menda.

Priznam, da jih na svojem planetu ne srečam veliko. Odkar se zavedam, v moji bližini mešalci vrtijo gost beton in metlice za stepanje rahlo smetano, grabi se gramoz in prebira kaša, zidajo stene in sestavljajo torte, razteza tanko vlečeno testo in razvija bitumenska lepenka, skozi sita siplje moka in skozi mreže luča pesek. Med tistim rahlo praznim, kosmatim zvokom, ko zidar z lopato strga še zadnje sveže vezivo z lesenega oboda maltarke in ko kuhalnica pobira ostanke testa iz sklede, je edina razlika pravzaprav ta, da se kuharica, če je po funkciji tudi mama, na koncu zadere: »Za polizat je!«

Moji prvi kuharski poskusi so bili tako logično povezani z gradbeništvom. Peš­čene pogače so bile nekaj najbolj vsakdanjega. Kuha je postala imenitnejša takoj, ko je očka kaj zidal, zidalo pa se je pri nas, kadarkoli je imel kdo vsaj dve minuti časa. Takrat sem iz ostankov betona, »pentončka«, smelo oblikovala kolače, torte, pudinge in jih krasila z zdrobljeno opeko in pisanim prodom. Oči je »odpentoniral« svoje, moje čvrsto pecivo pa je verjetno obsojeno na večnost; poniknjenega kdo ve v katerem zasipu bo daleč v megleni prihodnosti odkopal šele Team Time, tista angleška ekipa arheologov.

Tudi za mizo nisem zmogla sprazniti krožnika, ne da bi iz pire krompirja oblikovala dolgih potk, ki so vodile do obrežja golaža, iz koruznih žgancev ne ustvarila v mleku potapljajočih se starih mest, pomfrija ne zlagala v dolge fršolunge, ki so zadrževale grah in solato.

Ko smo zidali novo hišo, se je kuha naprej prepletala z gradnjo. Vsakodnevno smo pripravljali malice za številne obrtnike. Obede je največkrat skuhala mami in že zdavnaj upokojeni zidarji se še vedno spominjajo njenih slastnih palačink, debelo namazanih z domačim medom. Mnogokrat pa je mami ostala na gradbišču in kuhalnik prepustila potomkam. Najodgovornejša je bila vsekakor desetletna Nataša in raje se ne spominjam večera, ko je bila s kuhanjem skoraj gotova in se mi je – srednješolki gradbene tehniške šole seveda – nenadoma zazdelo, da je mlado kuharico več kot nujno povprašati o nekaj stvareh. Mikrofon je bil naravnost priročen; priložno ravnilo, s katerim naj bi sicer risala raznorazne načrte, sem zataknila za dvignjen pokrov štedilnika … in kompletna snemalna oprema je par trenutkov zatem pristala z lonci vred na tleh.

Vsa večja dela, kot je bilo recimo betoniranje plošč, so se končala s pravimi vaškimi veselicami. Golide golaža, zaboji ocvrtega mesa, belo pregrnjeni stari kovčki, polni krofov, hektolitri raznoterih pijač, vreče narezanega kruha in potic, košare drobnih pečenih dobrot … vse to je romalo tisti kilometer med staro in novo hišo od ranega jutra do poznega večera. Topotanje delavcev po položeni armaturi, vzkliki, smeh, glasna navodila in napotila med neprestanim brnenjem vrste vrtečih se mešalcev, kupi peska in vrečami cementa in apna, presunljivo ječanje priročnega dvigala in škripanje koles konvoja samokolnic, ki se je dvigal po lesenih klančinah nad prvo nadstrop­je … vsi ti zvoki še vedno odmevajo po že zdavnaj naseljeni stavbi.

Prva leta v novi hiši so bila burna. Večer za večerom smo na novo proslavljali vselitev, največkrat kar s pečenim krompirjem, ki smo ga v tonah pridelovali na bližnjem Mahu; polovica hiše je bila še brez podov, ko smo kuhinjo morali že nekajkrat beliti in na novo lakirati tla.

Ni čudno, da me je zaneslo na študij arhitekture, še manj pa je nenavadno, da sem v nasprotju s kolegi, ki so si nabirali izkušnje po birojih znanih arhitektov, sama poletja preživljala v velikih pripravljalnicah hrane raznoraznih obratov združenega dela in v kuhinjah sindikalnih počitniških domov ob morju. Koliko solz ob lupljenju žakljev čebule, kant klokotajočega olja za cvrtje, hrustljave skorjice praženega krompirja na dnu ogromnih pekačev, pa tista kubična pomivalna korita, ko ni treba paziti, kam vse bo brizgala razpenjena voda, in si po obedu podrgnil tlakovce z veliko cestarsko metlo in jih obilno zalival s curkom iz dolge cevi … podobno kot smo pred leti škropili sveže betonirane talne plošče, ki se na žgočem soncu niso smele prehitro sušiti. In srečo sem imela, da je med ljudmi, ki so delali v kuhinjah, vedno vladala dobra volja. »Smo se kuhar'ce smejale, k' smo kuhale krompir«, pa tudi takrat, ko je ena od pomočnic padla v lonec, poln pasulja. Ona malo manj, seveda.

Ko sem se s kuharskih počitnic jeseni vrnila do konca zgarana domov, je mami ravno godovala. Voščila so deževala vsevprek, hiša je bila polna gostov, me tri smo kot navadno ob takih priložnostih brusile pete med kuhinjo in jedilnico. »Kje pa je Tone?« so spraševali ljudje, pa smo, rahlo jezne, lahko povedale le to, da se je oči že zjutraj, ne da bi čestital mamici, odpravil na podstreho in tam zdaj nekaj rogovili in brklja.

Mrak je bil, ko se je končno le prikazal med vrati, ves prašen, s kelo v eni in umazanim vedrom v drugi roki. Pomenljivo se je odkašljal in svečano spregovoril: »Kati, nov dimnik sem ti sezidal za god! Vse najboljše!«

Potice tistega dne so že zdavnaj pozab­ljene, iz dimnika pa se še vedno veselo kadi … pa če je to frajersko ali ne.