Odprta kuhinja: Z nostalgijo do prijateljice

Tokrat smo kar malo češki; oba recepta, ki sta nas najbolj navdušila v finalnem delu našega mesečnega izziva, prihajata od naših slovanskih bratov. Pod črto: potem ko smo nekaj časa mislili, da je bil to stran vržen mesec, smo na koncu dobili prav fine družinske recepte, z zgodbami, ki jih je vredno poznati.

Recept, ki vam ga posredujem, se je iz roda v rod prenašal v družini Štoviček, ki je pred mnogimi leti iz Češke prišla v naše kraje. Oče Štoviček je bil oskrbnik gradu Leskovec pri Krškem (Šrajbarski turn), v katerem so tudi živeli. V družini se je rodilo šest fantov in dekle, ukvarjali so se v glavnem z umetnostjo: kipar, glasbenik, pisatelj ... kot Čehi pa so s seboj prinesli tudi dobre jedi, kuharske navade. Bili so res gurmani. Med njimi je bil naš kipar Vladimir Štoviček, ki je živel v Leskovcu pri Krškem, svoje umetnine pa je ustvarjal v Franciji, Egiptu in drugod. Njegova hčerka, akademska kiparka Vladimira, žal tudi že preminula, pa je bila moja velika prijateljica,« svojo zgodbo začne Branka Pirc. »Na neki poseben način sem bila del njene družine, saj sva skupaj občudovali umetnine in kiparili, se veselili življenja in si bili zaupnici, pri tem pa preizkušali kuharske recepte njenih prednikov in nepopisno uživali. Ob velikih praznikih sem se kot del družine udeleževala nepozabnih večerij v Les­kovcu. Odločila sem se, da vam posredujem recept za kinote, ki ga z velikim veseljem in nostalgijo do svoje drage prijateljice Vladimire pogosto pripravljam za svojo družino in goste.«

To je ozadje našega zmagovalnega recepta. Naše skromne misli: »Že ob branju recepta so se mi pocedile sline. Uhaja marmelada med kuho? Smetana ali skuta kot priloga cmokom – gre to skupaj? Verjamem, da je nasitno,« je rekla Mojca Koman, ki izbere najboljših pet. Po kuhanju, ki smo ga kot vsak mesec opravili na BIC Ljubljana, odgovarjamo: »Da, nam je ušla marmelada, zato res pazljivo zatesnite. Za skuto in smetano se odločite sami, mi lahko še dodamo, da človek ob tem težko spusti pribor iz roke. Mamljivo. Tole so v bistvu cmoki, s katerimi je veliko manj dela. Priporočamo in pošiljamo iskrene čestitke ter bon za 120 evrov v Krško.

Še nazaj na Češko

In se še enkrat selimo na Češko, z bramborki (bramborak) ali cmundo. »Recept je od moje babice – babičke – Čehinje, ki je prišla v Slovenijo leta 1928 in se leta 1932, pri osemnajstih, poročila z dedkom, tržaškim Slovencem. Kuhala je češko-italijansko, joto, štofiš, paštafižol, šelinovo juho, borovničeve cmoke, knedle, babovko (limonov šarkelj), mul­prato (kislo pečenko), božični zos ... in cmundo. Ko se je pekla cmunda, je dišala vsa hiša. To je bila hrana revnejših ljudi, spoznala jo je pri svojem kočijažu na Češkem,« piše Barbka Ambrožič iz Radovljice.

Tile beraški zrezki so od sile! Najlepše pri tem pa je, da malo pomulite po zaraš­čenem delu vrta in glavna sestavina je pri roki. Koprive so res imenitne, ne moremo dovolj priporočati. Kljub svojemu navdušenju pa mislimo, da jih uporabite malo manj, kot priporoča gospa, ker se bo sicer okus krompirja čisto izgubil. Gospa je sicer navedla idealno kombinacijo in količine začimb; sestavine lahko tudi mirno prepolovite, kajti zrezkov bo vrh glave.

Mojca Koman: »Eden tistih uporabnih receptov, ki jih lahko vsak po mili volji prilagodi po svojem okusu in sestavinam, ki jih ima na voljo. Namesto kopriv bi kdaj vzela blitvo, špinačo, rukolo, nariban korenček, liste rdeče pese ... Vsekakor uporaben recept, podoben tistim španskim krompirjevim tortiljam. Ne razpada med peko? Zraven gre čežana ali bela kava, kot priporoča gospa? Nenavadna kombinacija.« Zrezki nam med peko niso razpadali, glede kombiniranja pa delimo mnenje s Komanovo: mi mislimo, da bo še najbolj prijala dobra »pivička«. Drugo mesto je gospe prineslo bon za 60 evrov.

Kolerabica

Tretje mesto: kolerabična omaka. »Enostavna in poznana jed, vendar me je pri tem receptu pritegnila izbira začimb (muškatni orešček, kumina). Koleraba je že sama po sebi sladka, v tem receptu pa je sladkor še dodan. Je na koncu vse skupaj presladko?« se je spraševala Mojca Koman. Niti ne, odgovarjamo. Tekstura je imenitna, kremasta, začimbe ne delujejo vsiljivo. Pri tem receptu nam se je tudi po kuhanju zdela glavna prednost to, da je tako široko uporaben, čudovita kombinacija je praženemu krompirju in zrezkom, kot piše pošiljateljica. Izberemo lahko bolj zimsko podzemo kolerabo ali njeno spomladansko različico, nadzemno. Bon za 40 evrov in čestitke za Mašo Žnidaršič iz Ljubljane, ki pravi takole: »Pošiljam vam recept za prilogo iz kolerabe, kot jo je vedno ob nedeljah pripravljala moja babica, po njej pa moja mama in zdaj tudi jaz. Jed je odličnega okusa, prijatelji so bili zelo presenečeni nad preprostostjo sestavin, ko sem jim jih razkrila. V bistvu je to omaka, odlična za nedeljska kosila ali kar tako, najboljša kot priloga k mesu in praženemu krompirju. Jed je vegetarijska in veganska, tako da bi mogla navdušiti prav vsakega jedca.«

Četrti in peti

Še četrto in peto mesto: palačinkova torta in dve različici z malo poznano vranico.

»Pri tem receptu me zanima, zakaj se palačinke spečejo le na eni strani. Je toplota drugih palačink v stolpiču dovolj, da se speče še druga stran? Je boljša topla torta (predvidevam, da je čokolada še topla) ali hladna? V mislih se mi ob njej prikaže kepica sladoleda ali stepene smetane. Gotovo je recept zanimiv in eden tistih, ki jih je vredno preizkusiti,« pravi Mojca Koman.

Po kuhanju na BIC, znova pod vodstvom Neli Selan, odgovarjamo, da torta na koncu ne daje občutka surovosti, pač pa mogoče malo prevelike »navadnosti« glede na zamudno pripravo. Kuharji so se tudi pritožili, da je testo po receptu preredko in je treba dodati nekaj moke, zahteva pa tudi precej veščine pri nalaganju palačink drugo na drugo. Okus sicer je drugačen kot pri navadnih palačinkah, ampak ne dramatično, če se lahko tako izrazimo. »Za ta recept sem prosila svojo mamo, da ga zapiše v čim bolj prvotni obliki, tako kot se je delal pred leti. Dobila ga je od svoje mame, stara mama od svoje mame. Kje je ona dobila recept, pa ni znano. Preiskala sem številne knjige, kuharske revije, vendar podobnega nisem našla,« pravi pošiljateljica Dominika Novak Pihler.

Na peto mesto je komisija z BIC postavila dva recepta z vranico. Še naše babice so jo redno uporabljale, zdaj pa je povsem pozabljena in so jo mladi kuharji pravzaprav prvič spoznavali. Priprava poteka tako, da vranico najprej narežemo na koščke, potem pa z nožem iz nje iztiskamo kri, ki jo nato pridajamo raznim žličnikom, ali kot piše gospa Zorana Kalan, namazom. Med kuhanjem nas je motila približnost receptov, zlasti zato, ker je vranica nekaj, s čimer nimamo več veliko opravka in vsakdanjih izkušenj. Med obema izvedbama, ki ju gospa predlaga, je bil boljši opečeni kruh, pravzaprav z domačo pašteto. »Iskreno povedano, vranice nisem še nikoli kupila in nikoli pripravljala, se mi zdi, da tudi jedla ne. Recept za vranične žličnike (ali ponvičnik) poznam le iz starih kuharskih knjig in vem, da so bili nekoč pogosto na jedilniku. Že večkrat me je mikalo, da bi se spopadli z njimi v domači kuhinji. Goveja vranica vsebuje veliko železa in pester izbor drugih mineralov, tudi vitaminov predvsem iz skupine B ter aminokislin (ne nazadnje je v njej tri četrt beljakovin),« je svoj izbor komentirala Mojca Koman.

Med najboljše – na koncu smo imeli že prav težko delo pri odločanju – so prišli še kmečka prežganka Marije Vozlič, ajmoht ter še eni krompirjevi zrezki Alojza Tomšiča, jabolčno-vinska torta ter krompirjeve krpice družine Zupan iz Žirovnice, ananasova torta Eve Senica, sladica jež Petje Šegatin ter podlit kruh Zdenke Petek in več receptov družine Šestanj Perič.

Zdaj pa nova prošnja: iščemo kakšne dobre recepte z jagodami.