Odprta kuhinja: Zaljubljena v piro in mak

»Preden se lotim kuhanja in premlevam, kaj naj pripravim – vem pa le to, da bo nekaj iz pire –, si najprej skuham pirino kavo. Iz zrn, ki sem jih pridelala na svoji njivi, po receptu sv. Hildegarde. Ideja se mi običajno utrne že po nekaj požirkih,« pravi Tatjana Krejan Košan, ljubiteljica pire in maka ter oboževalka vseh sort buč. Vse troje pridela sama.

Tatjana Krejan Košan, po poklicu agronomka, je imela najprej le velik vrt ob družinski hiši v Slovenj Gradcu, dokler ni po babici v Dovžah, vasi pred Mislinjo, podedovala še manjšega posestva z veliko njivo. Tako ima že lep čas vrt in njivo, kjer sadi in preizkuša različne kulture in poljščine. »Najraje izbiram rastline, ki so preproste za pridelavo, pisane po videzu in uporabne na mnogo načinov, hkrati pa so še dekorativne in romantične,« pravi Tatjana.

Na njeni njivi se tako vsako leto znajdejo skupaj bučke, pira in mak. Tatjana trdi, da je pridelava vseh treh izjemno preprosta. »Pira je idealna v ekološkem, sonaravnem kmetovanju. Kar je res težko, je le prenašanje vreč s požete njive v prostor za sušenje, pa potem spet na luščenje, v mlin in spet nazaj v shrambo.« V nasprotju s piro njen pridelek maka ne zadošča za domače potrebe. Tudi sama mora ponj v trgovino. »V Sloveniji pridelamo premalo maka. Še na triindvajsetih hektarih ga ne pridelujemo,« trdi kmetijska inšpektorica Krejan Košanova. »Če mak ni dober, tudi pecivo ali kakšna druga jed iz njega ne more biti dobra,« zatrjuje sogovornica in spomni, da ga večinoma uporabljamo le pri pekovskem pecivu, v nadevu za zavitke ali potico, nepogrešljiv je v prekmurski gibanici, potem se običajno že konča. »Uporaben pa je v zelo različnih jedeh. Lahko izboljša juho! Lahko ga dodamo pri pečenju krompirja, k rižoti ... Z njim lahko okronamo solato, posujemo narastke, svaljke ...« našteva in opozori, da sedanja zakonodaja gojenja vrtnega maka za lastne potrebe na vrtnih gredah ne predvideva. To pomeni, da je sama zavestno v navzkrižju z zakonom, ker ima na njivi to čudovito rastlino, pri čemer se težko odloči, kdaj ji je lepša: takrat, ko je v cvetju, ali takrat, ko se cvetni listi osujejo in ostanejo le še glavice.

Podoben romantičen odnos ima Tatjana Krejan Košan do pire: »Je topla, krepčilna in hkrati lažja kot druge vrste žita, zato je primerna za prehrano tako zdravih kot bolnih ljudi.«

Družino Krejan Košan – hčerke Hano, Almo in Evo ter moža Marka – spremlja pirina moka od jutra do večera. Zjutraj v kosu kruha z maslom, pri malici v sendviču, za kosilo Tatjana iz nje pripravi testenine, popoldne se znajde v rogljičkih, ki jih postreže ob kavi, zvečer v slastnih palačinkah.

Iz pirine moke je kuhala že njena babica. Ob nedeljah je za poobedek vedno spekla kolač, ki ga je pripravila iz mešanice pirine in ajdove moke. Prelila ga je z moštom, jabolčnikom, ki so ga nekdaj imeli na vsaki koroški kmetiji. Tatjana je babičin recept posodobila. Prelije ga z jabolčnim sokom, za posebne priložnosti pa tudi z raztopljeno čokolado. Recepte, ki jih je nabrala in preizkusila z leti, je izdala v knjigi z naslovom Cukini, pira, mak in pite.

Tatjana Krejan Košan zatrjuje, da si v kuhinji vse tri kulture pogosto podajajo roko in se srečajo celo v istih jedeh, prav posebno dobro v pitah. Sladkih ali slanih. Njen moto je: »Pito v vsak slovenski dom,« njen predlog pa, da v večjih slovenskih krajih po Sloveniji čimprej uvedemo servis halo pita!