Odprta kuhinja: Zdravi kar naprej

Praznični čas je za nami in v mestih je spet bolj mirno. Na cesti ni več gneče in dolgih kolon avtomobilov, manj oblegani so tudi kulturni hrami. »Kuhančka« na stojnici sta nadomestila kava ali čaj v kavarni, kmalu bo izginila še vsa okrasna razsvetljava. Nakupovalna središča pa so še vedno polna – skratka, smo v tirnicah vsakdanjega življenja.

Pogosto sem takoj po praz­ničnem času ujela, da je kdo potarnal, češ ko bi se prazniki vsaj šele začeli ... Res se sprašujem, kako bi bilo, če bi božično-novoletni del leta namesto dober teden trajal štirinajst dni ali celo ves mesec. Druženja in veselja bi bilo več, dragoceni čas bi zagotovo preživeli z družino, morda bi kdo celo spet spoznal, kako lepa je narava od zunaj. Obroki in prigrizki iz nezdravih živil bi se kar vrstili (vsaj tako se govori). Ampak jaz se sprašujem, ali je jedi iz teh manj zdravih sestavin v resnici toliko na krožnikih.

Moje izkušnje iz zadnjega meseca namreč govorijo prav nasprotno.

Kot večina tudi mi med letom težje posvetimo čas drug drugemu in redko se prepustimo zabavi, zato zadnje decembrske dni v celoti posvetimo druženju in, priznam, nadvse uživamo. Tokrat je sicer odpadlo tradicionalno predbožično srečanje, ki ga z možem pripraviva za prijatelje ob odprtem kurišču, vročih napitkih, prigrizkih in glasbi. Takrat na palčkah pečemo hrenovke, krompir in pijemo vroče, sladke napitke. Pojemo tudi veliko sladic, saj vsaka gospodinja prinese s seboj poln krožnik hišnih dobrot. Žal decembrski pretopli, skoraj pomladni večeri in narava brez snežne odeje niso ponudili prave zimske idile in vzdušja, ki sta sicer doma tukaj v hribih, kjer živimo. Namesto tega sem nabrala trobentice, opazila nastavke narcis, tu in tam zagledala pljučnik. Uspelo mi je celo pripraviti regratovo solato, kar ni ravno običajno za silvestrovo.

Ker na takšno srečanje povabimo približno 30 do 40 ljudi hkrati, se je to število prerazporedilo na več dni. V praz­ničnih dneh se je tako pri nas zvrstilo precej gostov, skoraj lahko bi rekla, da so si podajali kljuko. Priznam, da je bilo nadvse zanimivo spoznavati in spremljati različne prehranjevalne navade ljudi, in ker pregovor pravi, da se mora gost počutiti kot kralj, sem temu prilagodila vse, kar je bilo na mizi. Na obisku so bili zapriseženi vegani, ki sem jim ponudila jedi povsem rastlinskega izvora, od maščobe do mleka! Še dobro, da sem pred leti obiskala tečaj veganskih in presnih jedi, tako sem imela učno podlago, drugo sem prepustila domišljiji in zalogi živil. Prišli so vegetarijanci, ki uživajo sir, skuto, majonezo. Zanje sem pripravila komarčkovo juho, različne namaze in solate. Tudi vegetarijanci, ki uživajo ribe, so se oglasili pri nas, in na mizo sem lahko postavila še inčune, dimljenega lososa in tunov namaz. Niso manjkali niti »vsejedci«, ki so uživali v tatarskem biftku, govedini iz juhe in praženem krompirju. Poseben izziv pa so bili tisti, ki ne smejo ali ne želijo jesti glutena. Nekaj novega zame je bilo, ko sem od dveh prijateljev izvedela za Atkinsonovo dieto, ki je skoraj brez ogljikovih hidratov in se tehtnica nagiba k maščobam. Na koncu pa smo še mi, ki ne uživamo pšenice in pridejo v poštev le jedi iz stoodstotne pirine, kamutove in drugih vrst moke.

Seveda smo bili tudi mi gostje drugod in sem imela priložnost opaziti, kako premišljeno in zdravo so nas pogostili. Nobenega pretiravanja s količinami, same zdrave in okusne jedi. Še zdaj si lahko prikličem okus hrenove omake, prelite po pečeni rdeči pesi in jedrcih domačih orehov, ki nam jo je za konec praznikov ponudila gostiteljica. In da ne pozabim omeniti božanske torte iz rženega kruha in ribezove marmelade (res je bila manjša, a me to ni ustavilo, da ne bi primaknila krožnika še za dodaten kos).

Torej, nekoč je bilo res dokaj običajno, da je po praznikih na večini vrat hladilnikov visel listek z zaobljubami o primernejši prehrani, cilji in drugimi željami glede diet in kilogramov. Nisem pa prepričana, ali so takšni listki dandanes sploh še potrebni. Veliko družin je svoje prehranjevanje že tako ali tako prilagodilo drugačnim »standardom«, sodobnejšim, malo bolj asketskim, kar je za telo vsekakor primernejše. Sprašujem se, kje in kdo so tisti, ki med prazniki pridobijo nekaj kilogramov, ki potrebujejo čistilne juhe, razstrupljevalne napitke in diete po praznikih. Meni se zdi, da jih ni veliko, saj nas očitno med letom vse bolj intenzivno poučujejo in obsipavajo z informacijami o prehran­jevanju, razstrupljanju, čiščenju, in če le malo sledimo vsem tem modernim metodam, smo tako ali tako venomer »na zdravem prehranjevanju«. Tudi zato so bili v preteklosti članki in nasveti o poprazničnem razstrupljanju morda bolj aktualni, kot se, vsaj meni, zdijo zdaj.

Namesto čistilnih juh, smutijev, kos­mičev vam zato tudi v začetku januarja ponujam preprosto, sezonsko in ekološko pridelano hrano. Vsak naj sledi lastnim izkušnjam, po katerih živilih se dobro počuti, pridobi energijo, mu ne povzročajo prebavnih težav, in sam sebi bo zagotovo najboljši svetovalec in terapevt. Spodaj pa vseeno prilagam recepte preprostih jedi, na katere ste morda že pozabili ali ste jih izpustili iz jedilnika, ker so bile preveč preproste ob poplavi receptov, ki vam jih z mano vred priporočamo dan za dnem.