Tiskane izdaje
Ob opisu Rudarskega muzeja Zagorje in dediščine premoga v teh krajih piše, da nič v življenju nima samo ene plati. Industrija je tu pustila degradirane predele in socialno negotovost, po drugi strani pa posebno kulturo in način življenja. Nič ni čisto belo in nič čisto črno, so zapisali. Ampak natančno ti dve barvi sta nas pričakali: stolpič nekdanjega rudniškega jaška Loke v Kisovcu z okolico je bil sijoče bel. Moški, ki so se zbirali na parkirišču, so bili črni kot premog. »Saj ste rekli, da lahko še koga povabim,« je simpatično pokazal na zbrane Andrej Radej. Naš »dogovorjeni« sogovornik. Upokojeni rudar. Tako smo složno vkorakali: midva s fotografom, vodja muzeja Simon Omahne, Radej, njegov prijatelj Maks Marinčič, tudi upokojeni rudar in plodovit pesnik – ter glavnina Rudarskega pevskega zbora Loški glas v slovesnih črnih uniformah s pevovodjo, edino žensko med njimi.
In kuhar z golažem (zgodbo lahko preberete v Odprti kuhinji ali jutri na spletni strani).
Pesnik
»Stan rudarski, ti si naša slast, v znoju vročem in brez sončne luči delam svoji domovini čast,« so zapeli ti samo na videz robati moški Rudarsko himno. Med njimi zdaj skoraj ni več takih, ki so si nekdaj kruh služili pod zemljo, v globinah pod nami. Sto, tudi do dvesto petdeset metrov globoko, med rjavim premogom, ki so ga kopali v Kisovcu. Maks Marinčič pa nedrja matere Zemlje točno tu dobro pozna. Osemdesetletni gospod je v teh krajih legenda, ga je predstavil prijatelj Andrej Radej. Je namreč rudar in pesnik; objavil je že kakih 60 svojih del, ocenjuje, v bistvu ponazori s kitico o drevesu z vejami in brezštevilnimi listi, ki rastejo iz njih ... Pravzaprav se skozi pesmi pogovarja, odgovarja namreč večinoma v verzih. Za vsako priložnost se najde verz, od humornih veseljaških do takih, ki pripovedujejo o za današnji čas skoraj nepredstavljivo trdem življenju. Tudi o črnem dnevu, ki ga nikoli ne bo pozabil: leta 1961 je v eksploziji metana v jami Kotredež, kjer je v drugi izmeni delal tudi sam, umrlo trinajst rudarjev.
V rudnik se je podal leta 1953, uradno še premlad, pravzaprav otrok, ki se je učil v rudarskem internatu v Kisovcu. Najprej je bil kopač, pozneje je napredoval v nadzornika, ampak razen treh let v mornarici je bil ves čas v rudarskem svetu. To je bilo v resnici garanje, ki si ga danes težko predstavljamo. A zbrana družba me pogleda s popolnim nerazumevanjem, ko jih vprašam, zakaj se nič ne pritožujejo nad tem trdim življenjem. Zakaj si ne dajo duška in malo ne jamrajo? »Med rudarji, ker so ves čas v nevarnosti, vlada velik občutek povezanosti in tovarištva, kot v nobenem drugem poklicu, in to je del lepote tega poklica, če hočete utemeljitev,« pravi Maks Marinčič. In se spominja, kako je šel sam naprej v predele, ki bi bili lahko nevarni, kako je na rami vlačil debele podporne lesene stebre, da nista z njimi opletala dva.
Zbor, muzej, spomenik
Maksa in Andreja Radeja ne povezuje samo rudnik v Kisovcu, kjer sta delala, ampak tudi leto 1961. Tudi naš drugi sogovornik je v tem letu doživel nesrečo, bil zakopan pod zemljo v rudniku lignita v Velenju. Najprej ga je zasulo in ukleščilo, potem so ga skoraj raztrgali, ko so ga reševali. Na čudenje, kako sta bili dve taki nesreči v istem letu, pravi, da v resnici sploh niso bile redke: tudi več na leto jih je bilo, ampak nobena tako usodna kot v Kotredežu, ki jo še vedno štejemo kot največjo rudniško nesrečo v Sloveniji.
Tudi Radejeva zgodba se začne podobno kot Maksova: rodil se je leta 1939 v družini s številnimi otroki – živeli so v Brestanici –, kruha za vse ni bilo. Pri treh letih je šel od doma k sorodnikom, v šolo je vsak dan pešačil več kot devet kilometrov v eno smer. V rudarsko šolo je pravzaprav pobegnil, pripoveduje, tako da ga je oče po treh dneh prišel iskat s policijo. Ni se hotel vrniti in oče mu je tedaj rekel: »Kakor si boš postlal, tako boš spal.« To si je zapomnil za vse življenje. Tudi Andrej je bil otrok, ko se je spoznal z rudarstvom: 14 let. Zdaj je upokojenec živahnega duha. Vzgojil je dve hčeri; ena dela v domačem kraju, druga pa je, zanimivo, zavila čisto drugam in je v diplomatski službi v Braziliji.
Klepetamo in te iskrene zgodbe, ki prihajajo kot premog na traku, številne, majhne in velike, črne in hkrati na neki čuden način sijoče, kot je premog, me odpeljejo čisto drugam, tako samo-svoje so. Na koncu se le spomnim, da smo se dobili zaradi prvomajskega golaža, in malo povprašam po tem: kako so kaj slavili, garači. »Včasih, ko je bila res revščina, smo si v rov za malico nesli nekaj več kruha. Res pa je, da smo vedno hodili na prvomajska slavja, za nas Zasavce so bile znane točke s kresovi Pleše, pa Čemšeniška planina. In tam smo res jedli take reči. Ampak prvi maj ni več, kar je bil,« se strinjajo vsi, kar je Zagorjanov za mizo.
Naš kuhar je medtem razdelil golaž tudi pevcem. »Po zaprtju rudnika in vsem pustošenju, ki se je dogajalo, sem si želel, da bi se vsaj tri stvari ohranile: spomenik, muzej in pevski zbor. Vsem pevcem smo razdelili rudarske uniforme, oni pa so se uradno preimenovali v Rudarski pevski zbor Loški glas. Že leta ga vodi moj prijatelj Karli Vozelj,« pravi Andrej Radej.
