Tiskane izdaje
Tako pove Boris Jenko iz Bertokov pri Kopru, eden najboljših slovenskih oljkarjev, čigar olje se je ponovno uvrstilo med 20 najboljših na svetu po mnenju vse bolj uveljavljenega svetovnega vodnika Flos Olei, ki ga je zasnoval in ga vodi italijanski novinar in publicist ter ekspert Marco Oreggia.
Med 20 najboljšimi oljarji na svetu je v vodniku za leto 2015 samo en Slovenec pa tudi en Hrvat, en Portugalec, sedem Špancev, drugi so – Italijani. Sicer pa jih je v vodniku še pet, ki se vsako leto potegujejo za najboljša mesta. Največji pridelovalci oljčnega olja na svetu so Španci (več kot milijon ton), sledijo Italijani, Grki ... Slovenci smo med zadnjimi s približno četrtino promila svetovne proizvodnje. Če se posameznik iz tako majhne dežele prebije med 20 najboljših, je uspeh toliko dragocenejši.
Ocenjevanja so pogosto predvsem donosen posel. Boris Jenko pravi: »Organizatorji teh ocenjevanj so se povampirili. Marsikdaj in marsikje v glavnem pobirajo denar. Vsak od oljkarjev bo o tekmovanjih in ocenjevanjih povedal malo drugače, ampak kar zadeva vodnike za oljčna olja, je to eden najvplivnejših na svetu. To mu vsi priznavajo. Je najbolj univerzalen, ocenjevanja se udeležujejo oljkarji iz 47 držav z vsega sveta. Vsi imajo enake možnosti. Nagrade razdeli po kategorijah. Jaz sem bil najboljši v kategoriji srednje sadežnosti in z zaščiteno označbo porekla,« pojasnjuje Jenko.
Jenko zmaguje
Po drugi svetovni vojni so številni Istrani zapustili te kraje. Temu sta se sredi petdesetih pridružili velika pozeba in v istem času še industrializacija Istre. Tako so mnogi na oljke skoraj pozabili. Šele v osemdesetih letih prejšnjega stoletja so se domačini spet vrnili resneje v oljčnike in začeli obnavljati dodobra zapuščeno istrsko krajino. V minulih letih je bilo narejeno ogromno delo, vendar je bilo čutiti nekaj vrzeli v znanju. »Rodil sem se v Krnici pri Črnem Kalu. Tam smo imeli oljke. Moj nono je bil eden najnaprednejših kmetov. Tudi živinozdravnik. Kar žal mi je, da nisem zadržal vseh njegovih priprav za zdravljenje in posege na živalih. Šele leta 1991 sem vzel zemljo na Srminu v najem in z velikim veseljem zavihal rokave. A delali smo, kot smo vedeli in znali. In kolikor so nam povedali kmetijski svetovalci. Če bi se danes spet lotil sajenja oljk, bi to storil povsem drugače. Šele po desetih letih sem ugotovil, da sem jih sadil na preveč lapornati zemlji. Zato sem moral vsaj v enem od oljčnikov med vrstami z bagrom vse prekopati in razbiti lapor, da so korenine lahko prišle do prsti. Prej so bile zelo izpostavljene sušam, potem pa so si opomogle,« pravi Jenko.
Slovenci ne poznajo ZOP
Prideluje štiri sortna oljčna olja: belico, lečino, mavrino in frantoio, ter mešanico. Na najstarejšem oljčniku je namreč sadil vse sorte skupaj. In zdaj ima pri obiranju samo to možnost, da tudi pomešane oljke pobere in odpelje v koprsko torklo (mlin) pri Hrvatinu. Člani Društva oljkarjev slovenske Istre so se tako vneto zagnali v delo (zaslužili bi si posebno priznanje za oživljanje istrske krajine), da je postalo oljčno olje prvo slovensko živilo, ki je dobilo evropsko znamko kakovosti zaščitena označba porekla (ZOP). »Pot do te označbe je nadvse zapletena. Najprej smo morali pridobiti označbo za ekološko pridelavo. Za vsako potezo, ki jo naredimo, obstaja dokaz ali sled. Drugi korak pa je ocenjevanje kakovosti. Ta je sestavljena iz dveh delov: iz ocenjevanja organoleptičnih kakovosti in ocenjevanja kemičnih lastnosti olja. Potem pa za doseženo količino olja v tistem letu dobimo ustrezno število etiket. Vsak naš korak v proizvodnji je znan in preverljiv. Ponarejanja ne more biti,« pove Jenko. »Težava je samo ta, da te evropske označbe kakovosti v Sloveniji skoraj nihče ne pozna. Italijani in Avstrijci jo poznajo zelo dobro. Pač pa želijo uvajati nove označbe, ki bi povsem po nepotrebnem naredile še dodatno zmedo na trgu.«
»Nagrado sem dobil za belico. Toda zame je najboljše olje frantoio. Zelo je podobno belici, je pikantno in pogreni. In to tako, da se ta pikantnost začuti šele hip po zaužitju. Naša kakovostna olja ostanejo dobra vsaj poldrugo leto, toda zadnjič sem po naključju odkril štiri leta staro, ki je bilo še dobro, le za spoznanje je bilo čutiti utrujenost.«
Jenkovo olje je uvrščeno v vodnik Flos Olei za 2015. Ker je ocenjevanje septembra, so ocenjevali olja iz leta 2013. Letošnje ne more biti tako dobro, kot je bilo olje iz leta 2013. Nekateri poznavalci trdijo, da se slovenska olja na tekmovanjih prihodnje leto ne bodo mogla tako odrezati, kot so se lanska. Tudi kar zadeva količino pridelanega, je katastrofa. V boljših letih ga je pridelal 2800 litrov, letos samo 400. Bile so toče.
Pred rezom je treba
»Ko sem obrezoval, sem spravil veje. Kot bi lovci streljali nanje s šibrami. Letošnja letina je bila slaba zaradi obilice dežja in oljčne muhe. »Česa takega oljkarji še nismo doživeli. Muho smo ponavadi pričakovali julija. Tokrat se je pojavila že junija. Iz dneva v dan sem spremljal dogajanje v oljčnikih, gledal plodove in razvoj muhe pod mikroskopi. Vsi skupaj smo bili slabo pripravljeni. Tudi hormonske vabe so bile letos neučinkovite, saj se nanje muhe skoraj niso lovile. Kljub vsemu sem v nekaj sodih dosegel kislinsko stopnjo pod 0,3 odstotka, lečino celo pod 0,2 odstotka, to je zelo dobro,« se mora pohvaliti prvak.
Cena Jenkovega olja iz belice je 13 evrov za pollitrsko steklenico. Zaslužka letos, kljub takšni ceni – ne bo. »Če preračunam ves čas dela, smo delali vsaj 1500 ur. Od iztržka bo še za stroške dela premalo.« Delo v oljčniku se za Jenka začne februarja z rezom. Porezati mora vejevje 700 oljk na treh parcelah na Srminu. »Upokojeni svetovalec Darko Sedmak nam je rekel, naj pred rezanjem oljk raje spijemo dvakrat po dva deci vina, da nam ne bo žal kakšne veje. Raje odžagajte kakšno preveč kot premalo. Ptič mora skozi oljko leteti. Oziroma – sonce mora priti tudi v sredino njeno krošnje.«
Če naš oljkar ne bi imel primerne opreme, mu nekaj mesecev dela za rezanje oljk ne bi zadoščalo. Tako pa upa, da do maja delo opravi. Najbolj mu gre na živce, ker Slovenci tako slabo poznajo oljke. »Saj so napredovali, a olje nemalokrat raje kupujejo v tujini, čeprav dobijo žarko ali staro. Jezi me, ko novinarka pojasnjuje, da oljčno olje ni za cvrtje. V Labsu imamo študije, ki dokazujejo nasprotno: izkazalo se je, da oljčno olje najbolje prenaša vročino. Res ga je škoda, ker izgubi veliko dobrih stvari, ni pa res, da se na njem ne bi smelo cvreti. Na koncu je poraba oljčnega olja v Sloveniji manjša kot v Avstriji. Veliko je krivo tudi to, da ni pravega razlikovanja kakovosti olja. Pa tudi trženje: Slovenija še zmeraj uvozi skoraj dvakrat več olja, kot ga pridela. Mnogi Slovenci iz notranjosti me sprašujejo, kje naj bi kupili dobro domače olje, ker ga v velikih trgovskih centrih nimajo. Vsem svetujem Agrarijo, ki se trudi pomagati domačemu kmetu in je dodobra napredovala. Zaradi globalizacije so v Istri ponovili napako, ki so jo naredili v petdesetih in šestdesetih letih, ko so povsem razvrednotili domačega kmeta in izgubili stik z zemljo v Istri.«
Jenko ve, da je bila letošnja oljčna letina za pozabo, z mislijo je že v februarju. Samo še vreme se mora vrniti tudi na Srmin. In medalj ne bo manjkalo.
